Slovenija ni prav v ničemer povezovala ZDA in Rusije; ZDA in Rusija sta z antagonizmi svojih interesov in načini, kako jih branita, več kot dobro že povezani. Slovenija je bila v to zgodbo preprosto posrkana, ne kriva ne dolžna, ker je na svojem ozemlju sedem let, ne da bi vedela, gojila pomembna ruska vohuna. In na mednarodni politični šahovnici ji ni preostalo prav nič drugega, kot da žrtvuje svojega kmeta, da bi bela kraljica lahko matirala črnega kralja.

In potem slovenski puer aeternus, ki se je povsem po naključju, nepripravljen in nedorasel, znašel na čelu vlade, sklene: »S tem je Slovenija ponovno dokazala, da je moč, ki jo imamo na mednarodni sceni, bistveno večja od naše velikosti.« Moč? Je Slovenija pokazala kakšno moč? Kaj pa je naredila Slovenija? »Svoja« vohuna je prijazno predala svoji največji zaveznici v okviru Nata. Kar bi naredila vsaka država, lojalna članica zavezništva. Le da se nobena od njih ne bije po junaških prsih, kako da je velika, močna in zgodovinsko pomembna, ampak svojo pomembnost in vpliv uveljavlja tiho in diskretno, kot se v diplomaciji spodobi.

Če »moč« izkazuješ s tem, da na svojem (malem) ozemlju rediš vohune, da jih potem predaš tistim, ki iz njih lahko naredijo trgovino – potem si pač zelo zelo zelo majhen. In precej brez moči. Delo