Želim samo reči, da ni vse tako slabo, kot nas prepričujejo mediji, politični nasprotniki in njihovi podporniki. Ti, ki podpirajo bogate in hujskajo ljudstvo, nam ponujajo stvarnost, prepletano z lažmi in podtikanji, novinarji pa z neenakim odnosom do ravnanja različnih politikov nagibajo stvarnost s pozitivnim predznakom v desno.
Kljub temu slutim, da mi bo kdo »znanstveno« nadel učeno diagnozo »kognitivna disonanca«, češ, ker se bojim Janševe vrnitve, sem v stresu in nekritično branim Goloba. Drži, ne želim še kdaj doživeti uničujoče Janševe vlade, kar pa še ne pomeni, da sem do Golobove vlade nekritična, če ji pripišem ali pohvalim še kakšne njene dosežke. Ne verjamete? Pa jih ima. Morda so bolj nekritični tisti, ki zaradi nenehnega, filigranskega iskanja napak – tudi v vsaki besedi, ki si jo lahko razlagajo po svoje, vsaki kretnji, načinu govora, ki ga spet subjektivno ocenjujejo, nas s svojimi ocenami pitajo in vplivajo na naše mnenje –, ne vidijo »gozda«.
Rušimo in rušimo. Ljudje že a priori ne maramo sprememb, še zlasti ne, če predstavljajo potencialno grožnjo, da bodo vplivale na naše življenje: zmanjšale pretirano bogatenje, osiromašile življenjski standard in revne naredile še revnejše. Recimo podnebna kriza. Lahko smo sebični, neoliberalizem je sebičnost še povečal, samo da je nam dobro. Brigajo nas revni, trpeči po svetu in zanamci. In če nas bodo prizadele poplave ali suše, bo že pomagala država. Spremembam se upiramo tudi zaradi negotovosti in strahu, še zlasti če na eni strani ostanemo brez razumljive razlage vladajočih o njihovi pomembnosti, po drugi strani pa nas desnica hujska, riše lažne katastrofalne posledice (tudi o razpadu javnega zdravstva) in zanika potrebe po njih. Zanima me, ali bi kakšen drug, odločnejši levo-sredinski premier – bolj sposoben in z boljšo komunikacijo – premagal te ovire. Kaj se v resnici dogaja? Državljani, vsak iz svojih razlogov, nasedejo manipulacijam, običajno vso jezo usmerijo v predlagatelja sprememb, ki mu padeta zaupanje in priljubljenost, in jih skupaj s hujskači na samem začetku rušijo. Zadnji tak primer so omrežnine. Najbolj zavržno se mi zdi, da SDS obtožujoče s prstom kaže na Goloba (in s tem nabira točke), še ko mu svoje lastne zakone prepušča za uveljavitev (afera bojlerji). Mediji pa, namesto da bi razgalili situacijo, pomagajo prenašati jezo na koalicijo.
Prevlada bogatih. Janševe vlade (po dosedanjih izkušnjah) ne upravljajo države gospodarno, požvižgajo se njeno prihodnost, jo zadolžujejo, zaradi svojih interesov nekaterim delijo bombončke in nam delajo škodo. Naslednje vlade bi lahko škodo popravljale, a so se v veliki meri odločile za oddajo štafetne palice. In zdaj je pri Golobu, ki si je (glede na družbene, državne probleme ter svoje politične sposobnosti) zadal (pre)velik izziv. Stari obrazi, najbolj odgovorni za sedanje klavrno stanje, govorijo o sprejetju potrebnega soglasja za naprej. Se strinjam, že zdavnaj bi se morali dogovoriti za cilje, a sem do tega skeptična. Če samo pomislim na sprejemanje sporazumov, kjer imajo sebične elite (zdravniške, podjetniške,…) – podpira jih desnica z RKC –, najmočnejši glas, največ vpliva in izsiljujejo. Mar lahko sprejmemo njihove zahteve na račun ostalih državljanov? Ne moremo, desnica pa jih lahko, ne glede na vse. Noben novi »deus ex machina« nas ne bo rešil, če ne bodo poslanci bolj državotvorni, elite pa manj skorumpirane in sebične.
Od medijev pričakujem objektivnost in ukvarjanje s pomembnimi zadevami. Da bi recimo pri sebi ocenili, zakaj postanejo osrednja novica »Golobovi nasveti«. Za pranje perila in za posmeh. Na RTV še v najbolj gledanem času. (Če že, zakaj potem ne problematizirajo Janševe licitacije teritorialne uniforme, ki bi jo moral vrniti?)
Za pomoč predlagam nekaj tem.
Nas zahodni zavezniki ogrožajo in pehajo v tretjo svetovno vojno? Komu koristi in kaj izgubljamo s tako velikim proračunom za obrambo. Nedržavotvornost in manipulacije desnice. Neonacisti med nami. Kaj pomeni ločenost Cerkve od države. Zlate rezerve Ljubljanske nadškofije in državni prispevki za njene pastirje. Slovenska tradicija in tradicija našega alkoholizma.
Polona Jamnik, Bled
