Vzdušje na cesti pred sodiščem me je spomnilo na čase pred dobrimi tridesetimi leti, ko smo spremljali razpad Jugoslavije. Težko je bilo. Razpad je bil podkrepljen prav z 'mitingi resnice', ki jih organiziral nekdanji srbski predsednik Miloševič. Recept za uspešen razdor je sorazmerno preprost. Z nekaj pristaši izkoristiš razburjene somišljenike, pokažeš svojo resnico in jo »prodaš množici« na goreč način, na javnem shodu. Tam z izbranimi parolami kličeš nezadovoljne somišljenike v množici k spremembam v državi. Halo! Prosim! bodite pozorni, klici v Celju so bili namenjeni k spremembam v državi - v sodstvu, kot samostojni veji oblasti. Oprostite! To je čisto navaden vojaški udar, podoben tistemu iz Depale vasi. To pa ni več hec. Zato me je strah!

Jugoslovanskih mitingov, njihove resnice, drugačne podobe Jugoslavije, take po Miloševičevem videnju, smo se tedaj ubranili z odločnim nastopom takratne milice v znani akciji Sever.

Tokrat, v Celju, so mitingi organizirani pri nas doma, v Sloveniji. Akterji 'mitinga prenove Slovenije' so 'domači' ljudje'. Državo, ki smo jo po stoletnih sanjah komaj dobro postavili, bi rad nekdo razbil Bomo res to dopustili? Zakaj pa pravzaprav? No! Verjetno bi res kazalo popraviti nekatere stvari v državi, razbiti pa jo zato ni treba.

In kakšen vzrok je navajal govornik v Celju? Kateri mit, katera resnica ga je vodila do klica v to skrajnost, razbitje Slovenije? Približno takole sem jaz slišal klic v Celju: »Glejte ljudje! Meni sodijo po krivem! Mene, ki sem bil v špici osamosvajanja Slovenije. Mene preganjajo vsi mogoči nasprotniki, levičarji, komunajzarji, krivosodje, … jaz sem žrtev. Po krivem me preganjajo! Mene! To je sramota.«

Vsa »predstava« je izzvenela tako kot, da je leta 1991, prav ta mož, on sam, edini, nabral okrog Grosuplja nekaj deset teritorialcev, vzel zastavo, odvihral proti Ljubljani in glej, čudi se slovenski narod! Jugoslovanska armada je v paniki zbežala na jug. In takemu si upajo soditi! Sramota.

Dogodki v osemdesetih letih so seveda tekli drugače. Tako dejanje se redko zgodi kar tako mimogrede. To ni delo enega moža. Samostojna država Slovenija je bila, kot osrednji narodov izziv, postavljena daleč nazaj v zgodovini. Resneje in glasno se je začelo z letom 1848, nadaljevalo z Narodnimi shodi pred prvo svetovno vojno, v dobršni meri uresničilo v Kraljevini SHS, doživelo razcvet in postavitev temeljev v drugi svetovni vojni in po njej. In tlelo naprej.

Prve dobre korake v samostojnost najdemo šele leta 1967, ko so mnoge pristojnosti zveznih oblasti prevzele republike. Za dobro postavitev države je vsekakor potrebna oborožena sila in policija/milica. Postavljena je bila TO.

Milica pa se je nove organiziranosti lotila pri osnovah, to je pri šolanju kadrov. S pravim strateškim ciljem je bila v Tacnu, takoj leta 1967, postavljena Kadetska šola za miličnike. Možje, ki so tedaj vodili RSNZ /danes Ministrstvo za notranje zadeve, so jo postavili s skrbno pripravljenim programom. V KŠM in ŠM se je šolalo več kot sedem tisoč fantov mož, ki so policijsko in vojaško izurjeni, brez dvoma predstavljali hrbtenico upora v tistih junijskih dneh leta 1991. Prav ti miličarji so prvi stali na braniku osamosvojitvene vojne. Natančno so vedeli, kaj morajo storiti in kje morajo stati, da bo uresničen cilj, sen - Samostojna država Slovenija. In to z zvezdo na kapi. Pa jih takrat ta zvezda ni prav nič motila, saj je bil cilj en sam - država Slovenija. Prav grdo je, da jo danes nekateri na fotografijah radirajo. Grdo.

Zvezne oblasti so slutile tovrstno »nevarnost« takega pristopa in na vse mogoče načine poskušali vplivati na šolo. Med najbolj grobe poskuse štejem razvpita »skupna jedra«, enake uniforme in oznake, vsejugoslovanski jezik in poveljevanje, podrejenost Zveznemu sekretariatu za notranje zadeve, … Vseh oblik pritiskov, groženj, vplivanja na tak ali drugačen način je bilo nešteto.

Noben poskus ni uspel, ker so ONZ vodili možje, ki so vedeli kaj delajo, kakšen je cilj pred njimi in tudi kako ga lahko dosežejo. Prav je, da jih vsaj nekaj omenim: Tomaž Ertl, Janez Vinkler, Branko Bračko, Pavle Čelik, Tomaž Čas, Leopold Jesenek, Jože Kolenc, Vinko Beznik … Žal mi prostor ne dopušča, da bi naštel vse zaslužne ljudi iz takratnih organov za notranje zadeve (ONZ). Pa bi bilo prav, da bi se jim poklonili. Danes smo na milico in može, ki so jo vodili, skoraj pozabili. Morda so tudi ti mitingi v Celju pravzaprav poskus prikriti resnico o njeni pravi vlogi leta 1991.

Žal je danes spet težko! Namesto, da bi živeli v miru in gradili državo, smo soočeni z grobimi posegi v delo policije in organov za notranje zadeve. Vsi politiki, brez izjeme, kar tekmujejo kdo bo grše nadlegoval policijo, njene pripadnike in se vtikal v njihovo delo. Tudi takrat, ko o tem delu ne vedo čisto nič. Takih je največ. Slovenja pa bo brez enotne policije in ONZ, lahek plen mnogih dejavnikov doma in v tujini. Potisnjena v kot je ranljiva, kot že dolgo ne.

Gospod minister! Boste kaj naredili, da se to ne zgodi? Vzore imete v možeh, ki so nekdaj vodili organe za notranje zadeve. Poskusite!

Mag. Dušan Kaplan, Ljubljana