Že mnogokrat povedano in zapisano je, da teh cca 5 % »čistih« zasebnikov ne predstavlja problema. Sami so si priskrbeli ali zgradili prostore za svojo dejavnost, kupili potrebno aparaturo, imajo zaposlene svoje ljudi, dobičke jim ustvarjajo bolniki, ki so zmožni plačevati njihove storitve in ne javna zdravstvena blagajna … Njihovo delo se ne prepleta z delom v javnih ustanovah.
Namen podelitev koncesij tam, kjer ni dostopne javne zdravstvene mreže, pa se je kmalu izrodil. Janševa vlada, imam v spominu, je čez noč, kar tako, pretežno svojim prijateljem, razdelila čez 150 koncesij in takrat (če že ne prej) se je po mojem spočela medsebojna podpora zdravništva in desnice. Mnogi zasebniki-koncesionarji uporabljajo prostore javnih ustanov, njihovo drago aparaturo in vabijo, (zlasti) za dobro plačane storitve, na pomoč tudi njihove zdravnike (in drugo zdravstveno osebje), ker nimajo dovolj svojega kadra. Seveda za dobro plačilo. Tako zdravstvenim ustanovam zmanjkuje kadra, ustvarjajo se dolge čakalne vrste in veliki dobički, ki jih koncesionarji lahko uporabijo (po zadnji odločitvi ustavnega sodišča) za svoje bogatenje in nič več za potrebe bolnikov. Pozor, dobički iz našega skupnega denarja. Ta denar pa potem (lahko) odteka v davčne oaze in v multinacionalne kapitalske fonde. Zasebni zdravstveni centri s koncesijo se prodajajo tudi tujcem in denar iz naše zdravstvene blagajne odteka še k njim. Zato si prizadevamo, da bi se – za javne ustanove, zdravstveno blagajno in predvsem za bolnike – ta škodljiva praksa končno ukinila z mejo med javnim in zasebnim.
Do zdaj se še vedno nadaljuje v nezmanjšanem obsegu. (Koncesionarji še prodajajo koncesije kot tržno blago.) Podpirajo jo zdravniške organizacije, zdravniki, ki jo izvajajo, njihovi nadrejeni, ki jim jo dovoljujejo, ker sami počnejo isto. Vsi skupaj nam grozijo, da bi spremembe in ne to početje prinesle razpad zdravstva, a že zapirajo porodniške in otroške oddelke, rentgenološke ambulante, ker (zlasti) zdravniki zaradi denarja odhajajo iz nekoč dobro delujočih zdravstvenih domov. Opozarjajo nas na uporabo nespoštljivega naziva »dvoživka«, da bi odvrnili pozornost od prave vsebine, od njihove neetičnosti in pohlepa. Vendar za to niso odgovorni sami, ampak tudi vse naše vlade, ki niso bile pripravljene ali sposobne urediti tega škodljivega stanja, določeni ustavni sodniki (Zobec) pa za omenjeno piko na »i«.
Golobu smo mu dali dovolj glasov, da bi javno zdravstvo rešil pred hijenami lobijev, ki se borijo za njegovo končno privatizacijo. Ali ve, ali se zaveda, da nam ravno njegovi pripravljajo veliko zdravstveno prevaro? Že v Tarči so razkrili, da osnutek zakona o zdravstveni dejavnosti – ki zamuja in ki ga pišejo »dvoživke« – ne izpolnjuje napovedi o prepovedi dvojnih praks, ampak jih še naprej dovoljuje (istočasno delo v javnih zavodih in pri zasebnikih). Pa ne samo to, tako delo celo zakonsko legalizira: zdravstveni delavec, zaposlen v javnem zdravstvenem zavodu, lahko zdravstvene storitve opravlja le pri drugem izvajalcu znotraj zdravstvene mreže.
Kaj to pomeni? Kaj so naredili? Mejo so postavili pri čistih zasebnikih, ki javnega zdravstva itak ne ogrožajo, koncesionarje, zasebna koncesionarska podjetja (tudi prodana tujcem) pa so vključili v javno zdravstveno mrežo. Če bo ta člen zakona obveljal, če ga bodo poslanci potrdili, bosta Golobova vlada in ta državni zbor odgovorna za dokončno uničenje edinega javnega dobra, ki nam je poleg bolehnega šolstva še ostalo. Zapisali se bodo med naše najbolj škodljive predstavnike.
Polona Jamnik, Bled
