Gre za aksiom. Ta določa, da sta neenakost v družbi in blaginja prebivalstva v takšni medsebojni odvisnosti, ki jo opisujemo kot obratno (navskrižno) sorazmerje. Večja kot je neenakost, skromnejša je blaginja prebivalstva. Vse oblike neenakosti, ekonomska, socialna, rasna, spolna in geografska omejujejo družbeni razvoj in blaginjo prebivalstva. Odpravljanje neenakosti predstavlja učinkovito orodje, s katerim se zanesljivo spodbuja družbeni razvoj.
Skupni imenovalec vseh oblik neenakosti, ekonomske, izobraževalne, zdravstvene, politične in kulturne je nepravična in nelegitimna razdelitev svetovnega bogastva. Podatki, da v roke manjšine (elit) nezadržno prehaja vedno več svetovnega bogastva nam sporočajo, da se obseg neenakosti v svetu povečuje. Posledica takšnega procesa je seveda nezadržno nazadovanje blaginje prebivalstva sveta.
Obvladovanje neenakosti je odvisno od množice dejavnikov, ki vplivajo na proces spreminjanja obsega neenakosti. V prvi vrsti gre za ideologijo neoliberalizma, rojeno v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Z orodji političnega predstavništva ter z deregulacijo, liberalizacijo in privatizacijo neoliberalizem obvladuje družbene procese v okolju sodobnega sveta. Tudi zakonodajna in izvršilna oblast v samostojni Sloveniji sta postali ujetnici številnih pasti ideologije neoliberalizma. Slovenija je brez tehtnega razmisleka in zadržkov uveljavila neoliberalni sistem upravljanja države. Tudi ob asistenci Bruslja je slovenska oblast sprejela nekaj usodnih odločitev, ki še danes slabijo blaginjo prebivalcev Slovenije.
Privatizacija in prevzemi družbenih podjetij ter bančna luknja so prinesli nepovratno izgubo družbenega premoženja velike vrednosti. Privatiziran je bil tudi obsežen sklad družbenih najemnih stanovanj in ukinjena učinkovita kontinuirana gradnja družbenih najemnih stanovanj. Vrhunec kontraverzne politike samostojne države je nezakoniti izbris 25.671 stalnih prebivalcev Slovenije. Navkjub številnim odločitvam sodišč tudi po 31-ih letih krivice zaradi izbrisa še vedno niso sanirane. Ob takšnem ravnanju zakonodajne in izvršilne veje oblasti ne preseneča, da je kar poldrugo desetletje dolgo razpadal plačni sistem v javnem sektorju, ne da bi kdorkoli ukrepal. Škoda, ne samo materialna, ki so jo utrpeli zaposleni v javnem sektorju, je nepopravljiva. Povsod, kjer je mogoče (zdravstvo, šolstvo, …) ima privatizacija prednost in prosto pot.
Učinkovit pristop za odpravljanje neenakosti v družbi uporablja model hierarhije potreb prebivalstva. Ključno je uresničevanje osnovnih fizioloških potreb (hrana, tekočina, spanje, oblačila, spolnost, dom) in potreb po varnosti (zdravstvena, socialna, pravna, pokojninska), ki predstavljajo temelj piramide hierarhije človekovih potreb. Politiki se nenehno sklicujejo na pomen demokracije. Ob tem pa prezrejo, da se demokracija začne uresničevati (ali umirati) na ravni uresničevanja osnovnih človekovih potreb. Tukaj se namreč vzpostavlja prvinska enakost ali njeno nasprotje neenakost.
Prvak SDS Janša je množici svojih pristašev v Celju napovedal vrnitev slovenske pomladi. Karkoli se bo zgodilo ob morebitni ponovni vladavini Janše, pomlad to gotovo ne bo. Njegove napovedi se ne bodo uresničile, saj pomlad pomeni družbo, ki ne pozna neenakosti. Nasprotno model avtokratskega vodenja države, ki ga prakticira Janša temelji na poudarjeni neenakosti državljanov.
Janez Krnc, Litija
