To velja za filme, nagrajene na filmskih festivalih, ne pa tudi za oskarje. Izjema je lahko oskar za najboljši film. Nekdaj je tudi veljalo, da ima veliko težo izbor najboljšega tujega filma.
Oskarjev namreč ne izbirajo in podeljujejo strokovne žirije ali občinstvo, kot je to na filmskih festivalih, ampak sami ustvarjalci. Akademija, ki podeljuje nagrade oskar, združuje delavce in poklice v filmski industriji (prvotno producente, igralce, režiserje, pisce in tehnike, pozneje pa so se priključili še drugi). Vsi, ki so polnopravni člani Akademije, imajo pravico nominirati filme in glasovati za nagrade. Lahko stavite, da vsak glasuje zase in za svoj film, če je nominiran. Oskar je pravzaprav stanovska nagrada, kot bi pri nas filme nagrajevalo Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev. Kar se je enkrat v osemdesetih tudi zgodilo. Na enem od festivalov, ki je bil takrat v Celju, žirija ni podelila glavnih nagrad, pa so se filmski delavci vzeli vkup in si sami podelili nagrade.
V takem sistemu izbiranja nagrajencev, pa še v Ameriki, zagotovo o podelitvi nagrade v veliki meri odloča lobiranje. Oskar pomeni tako za posameznike kot producente in studie predvsem poklicni prestiž v industriji. Zato napovedano preverjanje, ali so si člani ogledali vse filme, za katere so glasovali, gotovo ne bo nič spremenilo. Pa zakaj tudi bi? Vedeti je treba samo to, da z oskarjem ovenčani film ni nujno boljši od filma, ki te nagrade nima.
Tone Rački, Ljubljana
