Ja, res je težko življenje otrok vohunov. Pravzaprav še bolj kot samih vohunov. A glede na »svetlo bodočnost« držav, predanost vseh njihovim predsednikom in njihovi zgodovinski slavi, tako ruskim kot ameriškim, se zdi, da bodo še najkrajšo potegnili otroci v Gazi. Te pričakajo izraelski vojaki s puškami, tanki in letalskimi raketami. Ne z rdečo preprogo. Povedno. Bodočnost otrok je tako »res zagotovljena«.
Težko je preživeti tudi vojaškim voditeljem na Bližnjem vzhodu. Razen izraelskih, seveda. Brez sramu jih vsi zainteresirani izvensodno pobijajo izven njihovih držav. Z raketami, bombami, atentati in sabotažami ter pošiljanjem specialnih enot. Drugod po svetu, denimo v Nemčiji in Veliki Britaniji, tudi s plačanimi morilci in vohuni. Uradno gre torej za »likvidacije« na vse možne načine, kjerkoli in kadarkoli oziroma proti komurkoli. Ampak umor je umor.
Zdi se, da je po umoru Osame Bin Ladna »odprt lov« ne vse teroriste in sploh vse zločince. Resnične in namišljene. Posameznike kot sovražnike držav in predsednike držav. Tudi Guantanamo kot simbol »mešane pravno teroristične« dejavnosti s strani države ostaja sramota. No, tudi kakšen sibirski zapor ni ravno vzor delovanja države proti najhujšim zločincem, pa tudi kakšnemu nedolžnemu obsojencu.
Ko se človek spomni terorističnih dejanj zločincev bolnega uma v napadu na stolpnici v New Yorku, glede talcev v šoli v ruskem Beslanu, koncertni dvorani v Krasnogorsku, pa na številne teroristične napade na Bližnjem vzhodu, v Evropi in drugod, se seveda postavlja vprašanje, kako reagirati v takšnih ekstremnih situacijah zločina. Verjetno res ne v »rokavicah« in na način, da jih storilci ponavljajo. Zbujanje pozornosti, izživljanje teroristov nad civilisti na javnih mestih ter doseganje nekih bolnih političnih idej in ciljev običajno ne dosežejo pozitivnega rezultata. Ampak da se takšnega načina poslužujejo tudi države, celo najmočnejše, z vsem svojim aparatom prisile, sofističnim orožjem in načini delovanja, je vseeno vredno razmisleka in predvsem nasprotovanja. Vojne proti posameznikom in državam posledično niso rešitev.
Ko enkrat zaidemo z razmišljanjem in delovanjem izven okvirov človečnosti in prava, ali pa iščemo izgovore za nelegalno delovanje tako države kot posameznikov v namišljenem pokritju prava, potem je to dokaz za neuspeh sobivanja. Ne glede na to, ali gre torej za posameznike, kot je npr. Breivik, ali pa gre za velike države, kot so Amerika, Rusija in Kitajska. In če Slovenija pri tem išče svojih pet minut slave z velikimi, je na napačni poti.
Brez spoštovanja osnovnih in znanih pravil ne le mednarodnega prava, temveč osnovnih človeških norm, pač ni možno pričakovati normalnega življenja in sobivanja. Kjerkoli. Tako v kakšni ameriški ali slovenski šoli kot v Gazi ali v Evropi, Ukrajini ali Rusiji. Predvsem torej še enkrat, ne z nasiljem, sovraštvom in vojnami. Pa naj nas volkovi še tako prepričujejo.
Miloš Šonc, Grosuplje
