Vožnja po deželi je lahko pravi užitek: očarajo nas lahko žitna in koruzna polja, lično urejene vasi v značilni arhitekturi lokalnega območja ali drevoredi mogočnih dreves … A vsega tega pri nas v ljubljanski okolici kot da ni. Pravzaprav je skrito za ogromnimi reklamnimi panoji, ki zastirajo pogled mimo vozečega in ga nagovarjajo, kaj vse mora kupiti, imeti, vgraditi, obleči in sleči, skratka vse to, kar z ogledom pokrajine nima nikakršne zveze. Tako turist z vožnjo po tako »okrašenih« slovenskih cestah ne vidi niti sence lepot, s katerimi se ponašamo v turističnih letakih. Zato se ni čuditi, da se mu, sitemu vsiljive potrošniške ponudbe, mudi naprej, dlje in čim bolj stran.

Od kod taka obsedenost z jemanjem pozornosti voznicam in voznikom? Navsezadnje, zakaj zakonodaja dovoli na križiščih v mestih in zunaj njih to nesnago, ki zastira pogled in jemlje prepotrebno pozornost udeležencem v prometu, kot da ni dovolj drugih motilcev, v katere buljimo kot obsedeni?

Pravkar sem se vrnila s potovanja iz tujine in sem spremembo v kulturi krajine takoj opazila. Morda pa gre za nov marketinški pristop – veliki obcestni panoji bodo slovenska posebnost, naš prepoznavni »zaščitni turistični znak«? Le pridite ljubitelji čiste, neomadeževane narave in se naužijte naše neprekosljive trgovske ponudbe!

Mimi Šegina, Domžale