Leta 2023 je naš planet vsako minuto izgubil za skoraj 10 nogometnih igrišč kritično pomembnega gozda. Vzrok je jasen: gonilna sila uničevanja svetovnih gozdov je industrijsko kmetijstvo. Evropska unija s porabo govedine, soje, palmovega olja, usnja, gume in lesa, uvoženega iz žarišč krčenja gozdov, kot sta Brazilija in Indonezija, nosi velik del krivde. EUDR, ki naj bi to vsaj delno odpravila s prepovedjo uvoza tega blaga, proizvedenega nezakonito ali na zemljiščih, ki so bila od leta 2020 izkrčena, naj bi začela veljati konec letošnjega leta. A Komisija je zaradi pritiskov vpletenih industrijskih panog pritisnila zavoro in želi izvajanje zakona preložiti za 12 mesecev.
Zamik je posledica večmesečnega intenzivnega lobiranja velikih kmetijskih in prehranskih korporacij. A najostrejše nasprotovanje EUDR ni prišlo iz tujine, temveč kar iz EU same. Sprožil ga je avstrijski kmetijski minister Norbert Totschnig v imenu kmetijskega in gozdarskega lobija. Med 20 članicami EU, ki so nasprotovanje Avstrije podprle, je tudi Slovenija.
Pritisk so izvajali tudi zunanji trgovski partnerji, kot so Brazilija, Indonezija in Kitajska, ki so zakonu glasno nasprotovali. A obenem si je veliko držav in podjetij prizadevalo za uskladitev z novimi pravili in zakon podpira. Tajska, največja svetovna proizvajalka naravnega kavčuka, je okrepila prizadevanja za izboljšanje sledljivosti, kar bo malim proizvajalcem omogočilo prodajo po višji ceni. Slonokoščena obala, največja svetovna proizvajalka kakava, si prizadeva za registracijo vseh malih kmetij s kakavom in kartiranje njihovih parcel. Podjetja v Argentini in Paragvaju, ki sta med največjimi svetovnimi pridelovalci soje, pripravljajo pošiljke soje v EU, ki niso povzročile krčenja gozdov. Podporo EUDR so javno izrazili tudi velikani, kot so Ferrero, Mars, Nestlé, Unilever in Danone, ki javno nasprotujejo prelaganju izvajanja in ponovnemu odpiranju zakonodaje.
Komisija trdi, da je odlog potreben, ker nekatera podjetja še niso pripravljena na začetek veljavnosti EUDR. Vendar ta zakon ni od včeraj, v pripravi je že več let. Po sprejetju EUDR junija lansko leto so podjetja imela 18 mesecev za pripravo izvajanja, kar je dovolj časa. Velik del krivde je tudi na EK, ki je (načrtno?) zavlačevala z objavo podpornih dokumentov, ki so potrebni za učinkovito izvajanje zakona. Kljub številnim pozivom držav izven EU, nevladnih organizacij in posameznih podjetij niso objavili dokumentov, kot so ažurni odgovori na pogosto zastavljena vprašanja, smernic za implementacijo uredbe in pravil za primerjalno analizo (t. i. benchmarking).
Odlog pa ne prinaša le spremembe časovnice, ampak tudi možnost ponovne obravnave vsebine zakona in nevarni precedens, ki ga ustvarja. Dan po napovedi odloga so se že pojavili javni pozivi za spremembo EUDR.
Ne gre le za gozdne ekosisteme, pogosto so kršene tudi pravice ljudi, na katere vplivajo dobavne verige izdelkov, ki jih porabljamo v Evropi: naj gre za otroke, ki so žrtve trgovine z ljudmi in prisilno delajo v nasadih kakava, za staroselska ljudstva, ki so jih velika gozdarska podjetja prisilno razselila, ali za delavce v nasadih oljnih palm, ki so zboleli zaradi pesticidov, ki so jih razpršili. EUDR ta vprašanja rešuje z zahtevo po strogi dolžni skrbnosti, ki osvetljuje dolge dobavne verige, v katerih se pogosto prikriva kršitve človekovih pravic. Prostovoljne zaveze ne morejo nadomestiti učinka te uredbe, saj dokazano ne delujejo.
Za ljudi v prvih vrstah boja proti krčenju gozdov se EUDR ne bi mogel začeti izvajati dovolj hitro. Vodja staroselske skupnosti na malezijskem Borneu, ki se je borila za ohranitev gozda, od katerega so življenjsko odvisni in je dom njihovih prednikov, pred gozdarskim podjetjem, ki proizvaja lesne pelete in jih izvaža v Francijo, Nemčijo in na Nizozemsko, pravi: »Nikamor drugam ne moremo iti. Grozi nam izselitev in revščina.« EU je tako ponovno pustila na cedilu milijone ljudi po vsem svetu, ki so odvisni od gozdov in trpijo zaradi posledic neregulirane potrošnje EU in arogance evropskega kapitala. To je obžalovanja vredna opustitev vodilne vloge na področju boja proti krčenju gozdov v času izrednih podnebnih razmer in odgovornostjo Evrope, da opravi svoj del naloge. Potreba po učinkovitem zakonu o krčenju gozdov je nujna bolj kot kdaj koli prej. Pomen EUDR je jasen, odlašanje z zakonom pa je sramota za Evropsko unijo, še posebej ob velikih besedah o pravičnosti in odgovornosti globalnega severa do globalnega juga.
Nina Tome, Focus, društvo za sonaraven razvoj
