Cerkvi so za 50 let podarili blejski otok. In s takimi parolami se delajo, kot da jim res gre za revno prebivalstvo in ne za bogatenje podjetnikov, zdravnikov ter (drugih) bogatašev, kot sicer vedno znova dokazujejo s svojim prizadevanjem. Pri tem ne smemo pozabiti na mnenje strokovnjakov, ki trdijo: posameznikov s psihopatskimi tendencami na vodstvenih političnih in menedžerskih položajih je vsaj petkrat več kot v splošni populaciji. Takšni ljudje bodo poskušali uspevati na račun drugih, še ponosni so na svoje laži in manipulacije.
Ne samo otok in ne samo za 50 let pa je Lojze Peterle podari Cerkvi – in s tem Vatikanu – naše slovenske gozdove. Ko je nehal igrati na orglice in nabirati novce v evropskem parlamentu, je zanj napočil čas, da bi jih igral samo še svojim vnukom, pa ne. Nekateri se očitno še vedno počutijo nepogrešljivi, polni izkušenj in modrosti, brez katerih (politično) življenje ne more naprej. Obsedeni so z lastno vrednostjo in veljavo, ne zavedajo se, da čas beleži in sešteva njihove napake, da samooklicane osamosvojitelje, ki bi si radi postavili svoj mavzolej, oprostite, muzej, kaže v drugi luči, kot se vidijo sami. Da temne sence našega razočaranja – ko so s pomagači iz prerokovane Lojzetove druge Švice naredili državo političnih in gospodarskih prevar, sistemske korupcije, državo grabežljivcev, ki plenijo skupno premoženje, državo, kjer se arogantno širi laži in sovraštvo –, padajo nanje. Naj ne pišem še o drugih Peterletovih »zaslugah«, na primer o »izbrisanih«, o tem, kako je proračunsko luknjo napolnil iz pokojninskega sklada in tako vzel denar veliko generacijam upokojencev; kako je »saniral Zvon 1, 2; vrnil odlikovanje v vrečki in ga iz Pahorjevih rok ponovno vzel; hčerki med covidom pri priči priskrbel posel itd.
Zdaj stari petelin Lojze uči mladega petelina Mateja manir, kako se mora spoštljivo obnašati do Janeza Ivana, in ker ga ta ne uboga in ker ga tudi ni dal na kandidatno listo za evroposlanca, izstopi iz stranke. Nima več z njimi skupnih moralnih vrednot, ki se glasijo, da moraš nastaviti še drugo lice, če te Janez udari po prvem. Zdaj bo povezoval. Pa ne levo-desno, kot je ta hip moderno – saj mu gre v prvi vrsti za ločevanje, na kar kaže že njegovo predsedovanje Janševim s polavtomatskimi puškami oboroženim vojščakom (VSO), kjer je nasledil Hojsa –, ampak krščansko demokracijo, kot pravi, karkoli že to pomeni. Za zmago desnice, seveda, z Janšo na čelu. Kakšno nagrado pričakuje, ne vem. Morda večno življenje v noriškem kraljestvu ali vsaj posebno mesto v Janševem muzeju, ki ga bo gotovo postavil, če znova pride na oblast.
Janez na svojo ponovno avtoritarno oblast vedno bolj računa, saj potrebujemo »sposobnejše« in »moralno bolj zdrave« voditelje. Gradi na stiskah ljudi, ki vedno teže živijo, na pogoltnosti gospodarstvenikov, ki jim je ugodnosti vedno premalo, zdravnikov, ki so za denar zamenjali svoje poslanstvo, mladih, ki si ne morejo ustvariti življenja, na starostnikih, ki se počutijo vsem vedno bolj odveč … Prepričan je, da bomo državljani Slovenije pozabili – kot so Američani glede Trumpa –, da je sam s svojim preteklim ravnanjem usmeril državo v to krizo in da se ga moramo bati. Zato pa pere možgane vsem tem, ki se mu pustijo: »Slovenija je naslednja, ki bo naredila ulice varne, našo ekonomijo močno in ljudi ponosne,« zapiše.
Upam, da bo večina spregledala, da se močno moti. V resnici so slovenske ulice že od poletja 2022 ponovno varne. In naj bomo mar ponosni na spreminjanje zgodovine, na rehabilitacijo izdajalcev, na zaničevanje partizanskih borcev in NOB? Naj bomo ponosni na njegovo (njihovo) podporo neonacistom, na podporo genocida nad Palestinci in na podporo ustanovitve muzeja spomina na fojbe v Trstu?
Mimogrede: še vedno čakam(o), da bo Tanja Fajon poklicala na pogovor italijanskega veleposlanika. Pa tudi Primorca, častnega doktorja iz Trsta, Boruta Pahorja. Čakam(o), da bo Primorec Robert Golob peljal Giorgio Meloni ob žici okupirane Ljubljane ter še na ogled koncentracijskega taborišča na Rabu.
Polona Jamnik, Bled
