Za nami je osemnajsti Blejski strateški forum, ki je najpomembnejši in največji zunanjepolitični dogodek v Sloveniji. Res je, 3000 udeležencev z vsega sveta, predstavniki gospodarstva, civilne družbe, visoki uradniki, predstavniki mednarodnih organizacij, ministri, kar devet predsednikov vlad, predsednik evropskega sveta, tri predsednice na enem mestu, so zavidanja vredni. Pa vendar, ali je to dovolj?
Organizatorja, to sta ministrstvo za zunanje in evropske zadeve Slovenije in njen Center za evropsko prihodnost, sta bogat program, ki naslavlja ključne izzive sodobne družbe, v kratkem času prilagodila kruti realnosti ekstremnih vremenskih dogodkov in posledic klimatskih sprememb ter izpostavila pomen solidarnosti. Izpustila sta nekatere manj pomembne in družabne dogodke, dodatno spodbudila udeležence k zmanjševanju ogljičnega odtisa s trajnostno mobilnostjo, povečanju deleža rastlinske prehrane ob že ustaljenem ločenem zbiranju odpadkov. Vse lepo in prav. Kaj bi lahko bilo bolje?
Najprej glede števila udeležencev. Organizator bi se moral zavedati, da več ni nujno bolje. Sam prostor enostavno ne prenese tako številnega občinstva. Na primer: na otvoritveni svečanosti v Festivalni dvorani je prostora samo za kakih 15 odstotkov vseh udeležencev foruma. Sedeži za ta del dogodka se delijo po protokolu. Za večino udeležencev foruma na otvoritveni slovesnosti v Festivalni dvorani enostavno ni prostora. Ob tem pa nekateri, predvsem Slovenci, kljub temu, da jim organizator zagotovi sedež, na otvoritev ne pridejo. Kakšna aroganca!
Na forumu je bilo kakih 30 dogodkov in razprav, ki pritegnejo zelo različno število poslušalcev. Predvidenemu interesu prilagodijo velikost dvoran, pa vendar se redno dogaja, da so dvorane premajhne za določene dogodke in da za poslušalce ni dovolj sedežev in morajo stati, ali pa ostanejo pred dvorano. Podobno je s številom govorcev na posameznih panelih. Okrogla miza, na kateri sodeluje osem ali devet udeležencev in ki traja dobro uro, ne omogoča dostojne razprave med udeleženci, še manj pa sodelovanje poslušalcev z vprašanji ali komentarji. Zato je že zadnji čas, da organizatorji resno pregledajo seznam vabljenih na konferenco, na okroglih mizah pa omejijo število govorcev na število, ki še omogoča kakovostno razpravo in intervencije.
Bo Zahodni Balkan res
deležen prave pozornosti?
Tradicionalno je bil ena od osrednjih tem foruma tudi Zahodni Balkan. Če Zahodni Balkan Slovenija postavlja kot prioritetno področje svoje zunanje politike, je to tudi prav. Gostiteljica, ministrica Tanja Fajon, je z odličnim nagovorom celovito predstavila forum v kontekstu aktualnih dogodkov in prioritet zunanje politike Slovenije. V govoru ničesar ni izpustila in vsega je bilo ravno prav. Predsednik vlade Robert Golob pa je v svojem razpoznavnem slogu govoril na pamet in temu ustrezno tudi kaj obljubil ali pozabil. Pustimo ob strani to, da v govoru ni pozdravil predsednic svoje in še ene države. To je ne samo protokolarna napaka. Gre za osnovne človeške in medinstitucionalne odnose, ki jih je treba graditi in spoštovati. Ob tem pa je predsednik vlade tudi navrgel pričakovanje oziroma obljubo, da se bodo v naslednjih dvanajstih mesecih za Zahodni Balkan naredili koraki naprej. Bodimo realni. Zadnje četrtletje letos in leto 2024 bo za Evropsko unijo zelo živahno. Glavna pozornost bo na obstoječih izzivih notranje, sosedske in mednarodne politike. Volitvam v evropski parlament junija 2024 bo sledilo konstituiranje Evropske komisije, ki naj bi prevzela krmilo proti koncu prihodnjega leta. Ali je realno pričakovanje, da bo v tem zahtevnem obdobju Zahodni Balkan deležen večje pozornosti? Morda pa gre samo še za eno obljubo v slogu, ki smo ga na žalost že vajeni?
Na otvoritvi je v svojem nagovoru predsednik Evropskega sveta Charles Michel veliko pozornost ravno tako namenil Zahodnemu Balkanu. Po letih pričakovanja datuma, kdaj bi do širitve lahko prišlo, je Michel rekel, da verjame, da bodo Evropska unija in države kandidatke pripravljeni, da bi do širitve prišlo leta 2030. Udeleženci foruma, vključno s predsedniki vlad držav Zahodnega Balkana, smo zastrigli z ušesi in razmišljali, ali je ta datum širitve prepozen ali prezgodnji. Slabo smo slišali! Predsednik Michel je povedal, da moramo biti do 2030 pripravljeni na širitev, kar pa še ne pomeni, da bo takrat do širitve prišlo. Ni čudno, da je že drugi dan s strani Evropske komisije prišlo pojasnilo, da datuma širitve ni in da bo do širitve prišlo po izpolnitvi vseh pogojev držav kandidatk. In po soglasju vseh držav članic EU. Si predstavljate, da se dve osebi pogovarjata o tem, da se bosta poročili. Po letih ljubezni ena oseba pravi drugi, da bi na poroko lahko bila pripravljena do določenega datuma. Potem pa se izkaže, da ta datum pripravljenosti pravzaprav ni datum poroke, ampak datum, ko bi na načelni ravni morali biti pripravljeni na poroko. Take obljube in način obravnave ne bodo dobro sprejete na Zahodnem Balkanu. Morda z lažnimi in nejasnimi obljubami po nepotrebnem dvigamo pričakovanja? Ali je težko reči, da je hitrost vstopa v EU odvisna predvsem od držav kandidatk in izpolnjevanja zahtev in sprejemanja evropskega pravnega reda?
Letošnji Blejski strateški forum je bil kljub vsemu uspešen in pomemben mejnik v slovenski zunanji in evropski politiki. Naslovil je številne teme, ki tako ali drugače krojijo naše življenje in s katerimi se bomo morali intenzivno ukvarjati tudi v prihodnje. Upam, da je konec letošnjega foruma tudi priložnost za razmislek o tem, kaj bi lahko naredili bolje v prihodnje.
Zoran Stančič je nekdanji vodja predstavništva Evropske komisije v Sloveniji; danes deluje v generalnem direktoratu EK za komunikacijska omrežja, vsebino in tehnologijo, ob tem je nepoklicni svetovalec predsednice republike za evropske zadeve. V članku predstavljena stališča so avtorjeva osebna stališča.
