Milica Jurc se je rodila v kmečki družini na Vranskem očetu Francu in mami Frančiški Završnik. Starši so bili napredni, zato so jo po štirih letih osnovne šole na Vranskem poslali v meščansko šolo na Koroško, kjer je stanovala pri daljnih sorodnikih. V tem času se je naučila nemškega jezika, zato so jo med 2. svetovno vojno, komaj 16-letno, zaposlili v občinskem uradu na Vranskem, kjer je bil v času okupacije uradni jezik nemščina. Z njo so navezali stik partizanski aktivisti, ki jih je obveščala o namerah nemških okupatorjev. Živela je v nenehnem strahu, da jo bodo odkrili. Na srečo se to ni zgodilo.
Po vojni je primanjkovalo učiteljev, zato so jo zaposlili kot učiteljico na osnovni šoli Vransko. Mnogi starejši Vranšani se je še danes z veseljem spominjajo.
Ker je želela pridobiti izobrazbo učiteljice, se je zaposlila v Celju kot upravnica doma za bosanske sirote ter ob delu končala učiteljišče. Tam je spoznala Lojzeta Jurca, prvega urednika Celjskega tednika, se z njim poročila in se že leta 1950 preselila v Ljubljano, kjer je rodila sina Bojana in čez dve leti še Dušana. Leta 1951 je postala ravnateljica otroškega vrtca Vevče in na tem delovnem mestu ostala vse do upokojitve leta 1982.
Pokojna Milica Jurc je vse svoje življenje posvetila dobrobiti in razvoju predšolske vzgoje. Pod njenim vodstvom se je Dom igre in dela razširil na Vzgojno varstveni zavod Vevče. Od prvih 27 otrok staršev, ki so bili zaposleni v Papirnici Vevče, je v 20 letih delovanja narasel na 560 predšolskih in 140 šolskih otrok, ki so bili po pouku v varstvu v vrtcu. Vrtec je deloval na več lokacijah: na Vevčah, na Studencu (stari prostori bolnišnice Polje), kasneje v novih prostorih na Rjavi cesti, v prenovljenih prostorih matičnega vrtca na Vevčah, v bloku na Vevčah, pod njeno upravo pa je bil tudi vrtec v Zadvoru.
Vrtec pa ni bila edina prioriteta pokojne Milice. Organizirala je prvo »potujočo malo šolo« v Sloveniji, saj je čutila razliko med možnostmi mestnih otrok in otrok v odročnih krajih. Zaradi pomanjkanja vzgojiteljic je poleg svojega rednega dela dopoldne v popoldanskem času vodila oddelek male šole in spotoma z vrtčevim kombijem pobirala otroke iz vse besniške doline ter jih po končanih aktivnostih sama zvozila nazaj.
Bila je organizatorica različnih proslav in prireditev ter aktivno sodelovala v raznih komisijah in odborih v občinskem in mestnem svetu. Mnogo let je bila porotnica na sodišču.
Za svoje prizadevno delo je dobila več priznanj, med drugim občinsko plaketo, priznanje Društva prijateljev mladine in priznanje Mestne občine Ljubljana, vendar o svojem delu nikoli ni veliko govorila, saj je menila, da je vestno delo dolžnost vsakega človeka. Bila pa je vesela in hvaležna, da so se je v vrtcu Pedenjped, nasledniku njenega vrtca, vsako leto ob novem letu vedno znova spomnili.
Poleg službe ji je največ pomenila njena družina. Rada se je vračala v rodni kraj, kjer se je srečevala s sestro Ano in bratom Pepijem ter njunima družinama, večkrat pa se je odpravila tudi v Celje k mlajšemu bratu Tonetu in njegovi družini in obujala spomine na svoja prva delovna leta v tem mestu. Posebej ponosna pa je bila na svojo ožjo družino, na moža Lojzeta, znanega fotoreporterja in novinarja, na oba sinova, na ilustratorja Bojana in biologa Dušana ter njuni družini.
V pokoju je uživala v kmečkem delu na malem posestvu na Velikem Trebeljevem vse do smrti moža Lojzeta. Od takrat je živela sama v hiši v Polju, v času kovida pa se je spet preselila na vikend in tam vrtnarila do svoje smrti. Na vikendu je z veseljem sprejemala svoje sorodnike, prijatelje in znance.
Rada je rekla, da dolgo živi samo zato, ker je v tako lepem okolju, na čistem zraku in na soncu, kadar pa kaj potrebuje, ima ob sebi sinova, snahi in vnuke.
Življenje je minljivo, ni zdravila, ki bi nas napravilo nesmrtne, toda Milica bo za vedno ostala v našem spominu zaradi svoje skromnosti, dobrotljivosti, prijaznosti, srčnosti in ljubeznivosti ter predanosti službi in družini.
Marija Završnik
