Z njimi lahko čez noč obogatimo, če … Če smo pomembni politiki, nam uspe prodati posestvo v Trenti za mnogokratnik njegove vrednosti in, kot ponavadi, se izogibati roki pravice tja do zastaranja sojenja. Če smo slučajno lokalni veljaki, zemljišča poceni pokupimo – žvižgač nam prišepne, kje bo potekala gradnja – nato jih državi drago zaračunamo. Nenazadnje, če smo čisto, čisto pri koritu, recimo župani, lahko obogatimo, ker sami planiramo »primerno« lokacijo za gradnjo.
In glej ga, zlomka, ravno to slednje se je menda »pripetilo« radovljiškemu županu ob planiranju izgradnje nove gorenjske bolnišnice, ki ji po predstavljeni analizi ministrstva za zdravje najbolje kaže na radovljiškem območju. Župan Globočnik zatrjuje, da je bila površina, namenjena za bolnišnico, »vključena v postopek sprejemanja prostorskega reda občine že v letu 2007, ko še ni bil župan«, raziskovalni novinar pa ugotavlja: »S prostorskim načrtom iz leta 2012, dve leti po začetku prvega Globočnikovega mandata, jih je občina namenila za območje, namenjeno zdravstvenim dejavnostim …« Kaj je potem res? Naprej. Župan se brani z minimaliziranjem, češ, sinovo zemljišče obsega samo malo več kot pet odstotkov celotne površine (le kaj bi ta malenkost!), a če jo spremenimo v denar, ni več malenkost (razen za bogate s pokvarjeno presojo), znaša namreč skoraj pol milijona evrov. Ne morem in nočem se opredeljevati, ali igrajo kakšno vlogo županovi (ter drugi) osebni interesi in ali je morda prisotna značilna slovenska zavist. Brez zamere, a po vseh teh letih naše »demokracije« se nam pred očmi hitro prikaže seznam nekaznovanih korupcijskih dejanj naših odločevalcev.
Novica ministrstva za zdravje je po letih molka o regionalni bolnišnici veliko število prebivalcev Radovljice (tudi Jesenic in Kranja in njihova župana) milo rečeno presenetila, ene je razveselila, druge pa zelo razočarala. Za prebivalce Radovljice, majhnega mesta, se bo kvaliteta vsakdanjega življenja gotovo spremenila na slabše – če se ne upošteva bližine zdravstvene pomoči – zaradi velikega prometa in hrupa, ker jim bodo vzeli lepo naravo (kje ste naravovarstveniki?), priljubljene sprehajalne in učne poti.
V času, ko je in bo vedno pomembnejša samooskrba, uničujemo kmetijska zemljišča, namesto da bi gradili na za prehrano neuporabnih (recimo degradiranih) območjih. (Zakaj še enkrat ne preverijo možnosti na Jesenicah. Namesto parkirne hiše in trgovskih centrov bi recimo lahko zgradili stavbe za bolnike.) Še vedno je svež spomin na Počivalškovo prodajo najrodovitnejše zemlje pri Hočah. Za kaj že? Za tisoč delovnih mest v petih letih, za izdelavo avtomobilov. Pa je kdo za ta fiasko z Magno odgovarjal? Aja, vse je OK, nepredvidljive okoliščine, pravi minister Han in karavana gre dalje.
Drugo vprašanje je, ali je sploh pravi čas za gradnjo bolnišnice, se sprašujemo državljani. Kje bodo vzeli zdravnike in drugo zdravstveno osebje, že zdaj jih povsod primanjkuje, in kje so stanovanja zanje? Kaj pa denar, bodo pustili ljubljanski Klinični center kar razpadati? Kaj bo z »Golnikom«? Lokacije za zdravljenje pljučnih bolezni, prej tuberkuloze, pred dobrimi sto leti niso slučajno izbrali, pomembna je bila klima. Ga bo poceni kupil njegov zasebni »sosed«? Kaj bo z lepo, obnovljeno, zaradi strokovnosti in prijaznosti priljubljeno Jeseniško bolnišnico, kamor prihajajo (povezava z železnico) tudi Primorci? Bomo vse staro spet zavrgli – namesto, da bi z manj denarja dogradili potrebno – in začeli na novo? Imamo s tem dobre izkušnje? Zgodovina samostojne Slovenije nam sama da odgovor. Ta zame ni vzpodbuden.
Vlada bo sprejela odločitev. Si bo vzela čas za premislek in pretehtala vse okoliščine? In še nekaj. Morda bi bilo dobro, da se zdravstvena ministrica od odločanja izključi. Zaradi morebitnega konflikta interesov. (Gotovo ve, kaj s tem mislim.)
Polona Jamnik, Bled
