Polemika oz. odločitve vrha slovenske politike o NATU, o njegovem širjenju v Azijo, povečevanju stroškov za oborožitev, dajanju financ, orožja in tudi sramežljiva zanikanja pobude o pošiljanju vojakov izven matičnih držav v vojne, o sami umestnosti vojne in še kaj, je včasih pripeljana na rob sprejemljivosti poznavanja dejstev, upoštevanja argumentov in trezne razsoje.
Ampak marsikaj je včasih že počasi primerljivo laganju, zavajanju in vojni propagandi.
Če znanje ni povezano s čustveno inteligenco oz. empatijo, je enako nevarno kot neumnost. Ali pa še veliko bolj!
Ko se pojavi ideja o hlapčevstvu in »majhnosti« naroda, ne bi rekel, da je hlapčevstvo »prirojena« hiba. Prej se mi zdi, da ne. Ampak majhnost naše nacije je vsekakor povezana z geopolitičnim položajem, našo številčnostjo, zgodovino, tudi z velikimi narodi, agresivnostjo, sosedi, večvrednostjo in izkoriščanjem. Tudi z našim slovenskim »prilagajanjem« velikim in situaciji za preživetje. No, pa se ne izide vedno. Tudi ni nujno, da je vedno tako. To razmišljanje je le napotilo, kaj bi bilo, če bi vedno ob pomembnih odločitvah »ubogali« in poslušali močnejše ter kalkulirali in se podrejali.
A vendar je ob določenih zgodovinskih trenutkih, ki jih je potrebno zaznati, treba sprejeti odločitve, ki so prave in pogumne. Niso vedno lahke. So pa potrebne.
Zdi se, da je sedaj napočil ta čas. Klečeplazenje pred velikimi državami, tako v Evropi kot pred ZDA, nas vodi v čedalje večjo odvisnost, oboroževanje in v vojno. Namesto sodelovanja, enakopravnosti in miru so naši oblastniki izbrali nasprotje miru – vojno. Tudi podložnost, ki pa nikakor in nikoli ni bila ter ni cenjena.
Sicer pa nas z navidezno evropsko enotnostjo držav in z zunanjo rusko ter kitajsko vojno nevarnostjo, ki so jo povzročili sami zahodni odločevalci, poskušajo le-ti prepričati o nujnosti militarizacije družbe. Nekako izgubile so se vse silne besede o človekovih pravicah, enakosti, bratstvu in sodelovanju.
Pravzaprav je vse skupaj že videno ob krvavem in mučnem razpadu naše bivše skupne države. Naj se ne ponovi v skupni in na miru temelječi Evropi!
Na žalost določene politične, ekonomske in vojaške poteze, ki jih dela EU, nikakor ne zanikajo zgornje bojazni. Mislim na zaostrovanje odnosov z Rusijo in Kitajsko ter na militarizacijo EU. Namesto sodelovanja je očitno že izbrana opcija konfrontacija.
Tudi na primer nedavna julijska resolucija v evropskem parlamentu o podpori Ukrajini in sočasno obsodba prizadevanj za mir madžarskega predsednika Viktorja Orbana povzroča začudenje. Mimogrede, zanjo so glasovali vsi novoizvoljeni slovenski poslanci, razen Branka Grimsa, ki ni glasoval. Torej tudi dr. Vladimir Prebilič, pa Matjaž Nemec in seveda oba bivša slovenska obrambna ministra Matej Tonin in Marjan Šarec – kako »mirotvorno« seveda oziroma, kot rečeno, vsi. Kakšna idilična enotnost! A hkrati kakšna hitra pozaba na to, kar so še pred nekajdnevi pred volitvami obljubljali. Dr. Vladimir Prebilič je pred volitvami izjavil, da »želi Evropo pripeljati bliže navzdol, do ljudi.« Lepo prosim ne. Vojne ne. Ostanite tam in se ne igrajte preveč.
Pravzaprav mi je nerodno, ker sem tudi sam naivno in neumno verjel, da vendarle niso vsi enako pokvarjeni. Žal so, ko pridejo na oblast! Zelo hitro vidijo le sebe in pozabijo na ljudi, ki smo jih izvolili. Sicer pa se usmerjenost v vojno in klanje nikoli ni dobro končala. Če bi tako v EU kot v Sloveniji toliko energije, znanja, sredstev in volje kot vojni v Ukrajini posvetili temu, da do nje ne bi prišlo, bi prihranili marsikatero življenje. No, pa ne samo v tej nesmiselni vojni. Tudi v drugih, na primer v Gazi, Jemnu, Somaliji in drugod na 55 mestih po svetu. Ja, pa naj še zaključim, majhnost ni v številu, majhnost je v glavah.
Miloš Šonc, Grosuplje
