Ceste v Sloveniji, čeprav smo na tem področju v zadnjih 30 letih naredili kar veliko, so še vedno vredne usmiljenja. Zdaj se počasi premika tudi pri železnicah, a tako zelo počasi. Pri cestah pa deli Slovenije še vedno ostajajo temna lisa, gradnja avtocest na Koroško gre po polžje, Bela krajina je, če malo pretiravamo, tako rekoč odrezana, podobno velja za Ilirsko Bistrico. Ljudje na teh območjih zato živijo slabše.

Ko se z Reke vračaš v Slovenijo, je avtoceste konec, in ko te ruka proti Jelšanam in Ilirski Bistrici, imaš občutek, da si pritaval v tretji svet. Ko zapustiš hrvaški istrski ipsilon in prevoziš mejo, te na slovenski strani, če greš skozi Dragonjo, najprej pričakajo semafor in potem ovinki v hrib ter neznosna gneča pred avtocesto v Kopru; če jo smukneš proti Luciji, pa strnjena naselja in spet – gneča. Vselej, ko grem po teh cestah, me je malo sram. Košate hrvaške avtoceste in slovenska »kaldrma«. Kaj to pomeni za slovenski imidž? Kaj si o nas mislijo vsi turisti? Slovenija, moja dežela?

Eden od razlogov za to ni izrečen tako pogosto, tudi zapisan ne, a to ne pomeni, da ni pomemben. Glasi se: zakaj bi Slovenci s svojimi milijoni gradili avtoceste za turiste, ki Slovenijo itak samo prevozijo, ko gredo na Hrvaško? Zakaj bi zanje in hrvaški turizem gradili avtoceste? Ta miselnost je odsev – povejmo naravnost – neskončno zabitega provincializma. Če bi Fran Milčinski bil živ danes, bi drugi del Butalcev morda posvetil tej materiji. Kljub vsej pameti, ki jo Slovenci premoremo, ne gre. In očitno še leta ne bo šlo. Ne samo, da se kregamo med sabo, združimo se v logiki, da bomo zafrknili Hrvate. finance.si