Triindvajsetega aprila 2024 je predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP) Dušan Merc pisal ministrici za kulturo Asti Vrečko, ministru za vzgojo in izobraževanje Darju Feldi ter Matjažu Hanu, ministru za gospodarstvo, turizem in šport (MGTŠ). Od takrat je minilo več kot 60 dni; to je rok, po katerem zaradi neodgovora na kakšno uradno vlogo običajen birokratski postopek pomeni »molk organa«; kdo, ki obvlada osnovne korake lepega vedenja pri vsaj vljudnem odgovarjanju na pisma, bi seveda tako ravnanje zlahka označil z malo tršimi izrazi.
Merc je pismo zaključil z besedami: »Želimo, da nas obvestite, kako boste ukrepali v zvezi z našo ponovno pobudo. Z veseljem se bomo tudi odzvali na vaše morebitno povabilo, če boste želeli, da vam predlog podrobneje pojasnimo in utemeljimo.«
Ministrica in oba ministra niso izrazili nobene želje po pojasnilu in utemeljitvi in tudi storili niso nič, da bi razmere uredili.
Za kaj gre?
Slovenski avtorji si že vrsto let prizadevajo, da bi se izposoja knjig v šolskih knjižnicah upoštevala pri izračunu knjižničnega nadomestila. Knjižnično nadomestilo je odškodnina avtorjem (piscem, prevajalcem, fotografom …) knjižničnih gradiv, katerih dela se brezplačno izposojajo. Nadomestilo je dolžan plačati tisti, ki daje gradivo brezplačno na voljo; pri nas to počne država preko sistema javnih knjižnic. Avtorji menijo, da so tudi šolske knjižnice (na voljo 250.000 šolarjem, pogosto tudi ljudem v krajih, kjer ni splošnih knjižnic) javne knjižnice.
Sistem knjižničnega nadomestila je bil pri nas vzpostavljen leta 2004. Do nadomestila so (med literati) upravičeni živi avtorji, ki pišejo v slovenščini. Da so upravičeni do nadomestila, morajo biti njihova dela v tekočem letu izposojena vsaj 800-krat; če so izposojena več kot 30.000 krat, se število nad tem v izračunu upošteva le 20-odstotno. Pri prevajalcih je spodnja meja izposoj 4000. Za celotno knjižnično nadomestilo gre znesek v višini 28 % od sredstev, ki jih ministrstvo, pristojno za kulturo, namenja splošnim knjižnicam za podporo usklajenemu razvoju knjižnične dejavnosti. Od tega zneska gre piscem 60 %, prevajalcem pa 20 %. V splošnih knjižnicah, ki imajo približno pol milijona članov, je letno število izposoj več kot 20 milijonov; število izposoj, ki pridejo v poštev za izračun knjižničnega nadomestila, je dobrih 5 odstotkov. Upravičenih avtorjev je okrog 700; literatom je za eno izposojo leta 2020 pripadlo približno 0,4 evra, in leta 2022 približno 0,25 evra. Za knjižnično nadomestilo v celoti država letno namenja približno milijon evrov, s tem da seveda sama določa, koliko je za izposojo pripravljena plačati avtorjem. (Predstavljajte si splošno veselje kupcev, ki bi sami določali, koliko so za svoje nakupe pripravljeni plačati prodajalcem.)
Posamični avtorji so že vrsto let (javno) zaman terjali, da se v izračun knjižničnega nadomestila vključi tudi izposojo v šolskih knjižnicah, potem se je uradno vključilo Društvo pisateljev.
Da bi tako izplačilo dobilo pravno podlago, bi bilo treba malce spremeniti dva zakona, realno v vsakem od njih po eno besedo.
V zakonu o avtorski in sorodnih pravicah, za katerega je pristojno ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport, bi bilo treba v 36. členu črtati prvo točko drugega odstavka, ki govori o rabi knjižničnega gradiva, ter črtati besedo v ... šolskih ... knjižnicah.
V zakonu o knjižničarstvu, ki je v pristojnosti ministrstva za kulturo, pa bi bilo treba v prvi odstavek 56. člena, ki govori o nadomestilu, dodati besedo ... šolskih ... knjižnicah.
Pobudo za taki spremembi (dveh besed!) zakonov je Društvo slovenskih pisateljev znova dalo leta 2020, takrat tudi s polno podporo Javne agencije za knjigo. Nato je šlo pismo z enako pobudo na ministrstvo za kulturo, ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport ter ministrstvo za vzgojo in izobraževanje 8. junija 2023, ter nato znova 22. aprila 2024.
V pogovoru s predstavniki avtorjev je januarja letos pobudo podprl državni sekretar na MGTŠ Dejan Židan in predlagal, da DSP za enoten nastop pri spremembah zakonov pridobi vsa tri ministrstva. Za šolske knjižnice je pristojno ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, torej bi za financiranje knjižničnega nadomestila moralo zagotoviti tudi sredstva, četudi ni pristojno za zakon. Sredstva za knjižnično nadomestilo za izposojo v splošnih knjižnicah zagotavlja ministrstvo za kulturo, ki je pristojno za zakon o knjižničarstvu, ki govori tudi o šolskih knjižnicah (ki pa so v pristojnosti ministrstva za vzgojo in izobraževanje). Za ZASP je pristojno MGTŠ, ki pa knjižničnega nadomestila neposredno ne ureja. Od tod potreba, da bi problem v dveh zakonih skupaj uredila vsa tri ministrstva in zato je Dušan Merc, predsednik DSP, (znova!) pisal eni ministrici in dvema ministroma.
Kaj želijo avtorji? Ustvarjanje je intelektualna lastnina ustvarjalcev in seveda po ustavi nihče ne more neodplačno podarjati tuje lastnine. Leta 2004 je naša država ugotovila, da so avtorji za brezplačno izposojo njihovih del v splošnih knjižnicah upravičeni do nadomestila. Dvajset let kasneje bi se končno spodobilo, da uredi tudi izposojo v šolskih knjižnicah in da se kršenje ustavnih pravic avtorjev konča.
Ker nobeno od navajanih ministrstev na najnovejše letošnje pomladno pismo predsednika DSP (v imenu avtorjev) ni odgovorilo, pač smemo grenko govoriti o spečih ministrstvih in (še vedno) okradenih avtorjih.
Verjetno nikomur ne bi bilo niti v veselje niti v ponos, če bi se po vljudnih pismih, ki niso dobila odgovora pristojnih naslovljencev, avtorji morali lotiti odločnejših formalnih poti za uveljavitev svojih ustavnih pravic.
