V javnem prostoru Ljubljane so udeleženci gibanja »Za življenje« s svojima dvema akcijama prejšnji teden izzvali veliko razburjenja, komentarjev, polemik in javnih odzivov. Jedro vprašanja ni bilo, ali je abortus legalno dovoljen, ampak ali je moralno sprejemljiv. Menim, da sta pri tem vprašanju obe akciji prestopili mejo, ki jo ustava postavlja v bran svobode posameznika, da si sam ustvari mnenje o etični sprejemljivosti abortusa. Drugače od spoštovanih javnih oseb, posebej predsednice Primc Musarjeve in Matevža Krivica, ki v teh akcijah pripoznavata le svobodo govora, pa menim, da ta aktivizem zlorablja svobodo govora za vdor v prostor zasebnosti v točki, kjer nima pravice. Natančneje, medtem ko je svoboda govora relevantna v javni sferi in pri obravnavi javnih zadev, kot je denimo pravica do opravljanja abortusa, pa je vprašanje etične sprejemljivosti abortusa povsem zasebna zadeva, seveda le, kolikor spoštujemo ustavo.
Ustavna opredelitev, da je odločanje o rojstvu lastnih otrok svobodno, pomeni osebno svobodo odločanja ne le o tem, ali se abortus izvrši, ampak tudi, ali je za osebo etično sprejemljiv. To je globoko intimno in čustveno vprašanje, ob katerem je oseba ranljiva in šibka, in prav zato je bistvena ustavna opredelitev, ki to dilemo prepušča posamezniku, da jo reši v miru in v krogu svoje zasebnosti. Ustava torej določa abortus kot moralno nevtralno kategorijo, v nasprotju s tem pa ulične akcije Za življenje mimoidočim vsiljujejo prepričanje, da je abortus etično nesprejemljiv in pri tem drugače misleče osebe imenujejo z žaljivimi in globoko sovražnimi oznakami.
Kako oseba gleda na abortus, je zasebna zadeva, enako zasebna kot vera in to, kako gleda na tega ali onega boga ali verski nauk. Tako bi analogno aktivizmu Za življenje lahko aktivisti kakšne druge vere s svojim shodom neposredno pred cerkvijo prepričevali katoliške vernike, da so nauki RKC etično nesprejemljivi. Za popolnejšo analogijo s sobotnim shodom bi lahko to prepričanje ponazorili s slikami in posnetki krikov na grmadi gorečih ljudi, kot je v primeru čarovniških procesov RKC obravnavala drugače misleče. Bilo bi neokusno nadlegovanje, mar ne?
Menim, da je opravičevanje opisanega aktivizma Za življenje s svobodo govora povsem napačno tudi zato, saj ga s tem samo še opogumljajo, namesto da bi opozorili na obstoj in pomen ustavno začrtane meje zasebnosti ter pozvali vsaj k zadržanosti pri njenem naskakovanju z nepovabljenim moraliziranjem. Dostojanstvenik RKC naj svobodno moralizira o abortusu pred osebami, ki se same uvrščajo med njegove ovčice in to počne v temu namenjenih prostorih. In naj ne teži ljudem, ki samo uživajo sobotno kavo in utegnejo biti drugače misleči.
Srna Mandič, Ljubljana
