Ob obširnih debatah o tem, kako trošiti, je enako nujno razrešiti vprašanje: od kod vzeti. V prejšnjem sistemu smo vedeli, od kod vzeti, sedaj pa je to vprašanje. Zavestno smo šli v novo družbeno ekonomsko ureditev, ki dovoljuje in celo spodbuja oblikovanje bogatega sloja. In ravno ta sloj je sedaj politično v nemilosti, saj predsednik vlade pravi, da »tisti, ki imajo bistveno več premoženja, bodo zanj pošteno plačali davek«. Torej si po eni strani želimo čim več bogatih, ko so pa tukaj, jih je treba dodatno obdavčiti, da bo državna blagajna polna.
Tisti, ki imajo »več«, so že plačali davek, če seveda niso bili deležni prijazne klientelistične in seveda legalne kraje družbenega premoženja. Pa pustimo te. Gre namreč za osnovni nesporazum, na katerega je opozoril že Ivo Boscarol: kdorkoli je kaj kupil in kaj ima, je že plačal vse davke. Najprej je država od njegove plače (ali dobička podjetja), ki ni bila minimalna, vzela okoli 50 % dajatev, in ko je nekdo imel ta denar v rokah, je kupil denimo avtomobil ali hišo ali stanovanje in je plačal še dodaten 10–22 % davek. Torej je vsakdo od nas moral plačati državi od 60 % do 70 % dajatev, da je nekaj kupil in je sedaj njegovo. A to ni dovolj? A je potreben še dodaten kazenski davek? Tako da bo na koncu praktično vse, kar imamo, dvakrat dražje od prodajne cene, da bo država podvojila vsako ceno? Ali nima dovolj 60-70%?
Takšno obdavčevanje ni samo nepošteno, je tudi neumno: nihče ne bo kupoval tistega, za kar bo moral plačati tako visok davek in katerega lastništvo ga bo trajno bremenilo, namesto da bi ga veselilo. Torej bo vsakdo viške denarja skril v nekaj, česar državni dacarji ne vidijo ali nimajo dostopa, kar ne morejo obdavčiti; vidijo se namreč le nepremičnine in avtomobili, druge naložbe se zlahka skrije. Torej bo davkov manj, ne pa več, kar bi edino bilo koristno. Rezultat strašenja z davki na dodatno (več kot potrebuješ zase) lastnino nepremičnin je enormna vsota denarja na bankah fizičnih oseb, kar je za vse najslabše. Če bi le desetino tega denarja ljudje vložili v stanovanja, čeprav jih osebno ne potrebujejo, bi bilo zgrajenih stanovanj več, kot jih potrebujemo, cene najema bi se znižale in državi se ne bi bilo treba iti gradbenega podjetja. Država mora in lahko ustvari pogoje za nižjo ceno stanovanj in tudi poslovnih nepremičnin, ni se ji treba iti gradbenega inženiringa, ki ga itak ne obvlada najbolje.
Obdavčevanje tistega, kar že imaš, pomeni ogrožanje tega pošteno pridobljenega imetja, kajti če ne boš mogel plačati davkov na premoženje, boš to premoženje izgubil. To pa je hudo neprijeten občutek, kajti morda danes nimaš enake finančne kondicije kot takrat, ko si to kupil, in morda je v igri stanovanje, v katerem živiš.
Davek na premoženje oziroma nepremičnine se v nobeni državi ni realiziral, kot je bil zastavljen in se je praviloma izrodil na nivo NUSZ. Povzročil pa je nepotreben politični in socialni kraval. To, da nekdo ima veliko več, kot potrebuje, pa ne more biti problem, saj smo to sprejeli kot bolj napreden družbeno ekonomski sistem.
Namesto da bi iskali, kaj kdo ima in kaj mu bomo vzeli ali obdavčili, se raje vprašajmo, kdaj in kje vzeti, pobrati davke. Davke se jemlje tam, kjer je denar, kjer pride do transakcije. Kjer je želja in denar. Pri vsaki bančni transakciji, pri vsakem nakupu alkohola nezdravih pijač in hrane, pri vsakem nakupu luksuznih predmetov ali storitev, pri vsakem nakupu okoljsko slabih naprav ... zgledov ne manjka, priložnosti je ogromno. Poglejmo nepremičnine: največji nepotrebni zaslužki so pri spremembi namembnosti zemljišč, zaslužek s faktorjem 50 bi lahko s predkupno pravico države po normirani ceni zbili na minimum ali pobrali 90 % davek na dobiček. Pri prodaji nepremičnin je davek majhen, lahko bi bil trikrat višji. Oboje skupaj pa presega pričakovanja iz nepremičninskega davka. O tem, kako javni sektor lahko rezultira nizko ceno in visoko kakovost nepremičnin v javni in zasebni gradnji, smo pisali neštetokrat, tudi organizirali obiske po vsej Evropi.
Za pobiranje davkov in višji javni standard je veliko bolje, da nekdo, ki ima denar na banki, ta denar porabi za nakup stanovanj ali hiš, kot pa da ga ima v banki, v inozemnih nepremičninah, dragih kamnih, avtomobilih ... Namreč, pri proizvodnji in uporabi nepremičnin v Sloveniji dobi delo ogromno ljudi in podjetij, ko so stavbe zgrajene, se nadaljuje posel z najemom in obnovami, vzdrževanjem, prihaja do ogromno transakcij, ogromno davkov. Zato ti ljudje ali podjetja niso razredni sovražniki, ampak jim moramo pomagati, da čim ceneje pridejo do novih nepremičnin, da jih bodo čim ceneje oddali ali prodali in da bo cena čim nižja, transakcij in davkov pa čim več. In čim manj nekoristnega denarja na bančnih računih, kjer ni transakcij in ni pobranih davkov.
Bojko Jerman, Dolsko
