Zanimiv in obsežen članek ge. Karmen Pižon (Dnevnik, 2. 12. 2023), ki utemeljuje uvedbo drugega tujega jezika v osnovne šole, si zasluži komentar. Pri tem se zavedam, da je odločitev že sprejeta, in da piše v imenu zelo vplivne skupine ljudi, ki imajo politične, ekonomske in druge interese.

Pa najprej osvetlimo navedbo, da se »angleščina danes vse bolj dojema kot orodje in vse manj kot jezik« (kulture in jezika anglosaških držav). Ima prav. Danes je prisilna angleščina za vse otroke v Sloveniji, od prvega razreda dalje, orodje kolonizacije. Naša politika in stroka sta pri tem samo opazovalec in izvajalec tujih interesov. Vprašanja kot kakšen je naš nacionalni interes, kaj potrebujejo otroci, zakaj podpiramo kolonializem, itd. žal presegajo sposobnost politikov in odgovornost strokovnjakov.

Druga trditev, da Evropska unija zahteva sistem »materinščina in dva tuja jezika«, ne drži, saj je to le politično priporočilo. Ob vsej bogati množici jezikov pa je tudi nesmiselno in neizvedljivo. Že v Sloveniji smo bistro ugotovili, da se bodo ponekod otroci morali učiti štiri do pet jezikov. In smo takoj dobili že potrjen spisek izjem – in zakaj k naštetim izjemam ne bi dodali še slabega spomina?

Bom raje zaključil z dvema predlogoma, in sicer: noben slovenski otrok ne bi smel ponavljati razreda zaradi nezadostne ocene iz kateregakoli tujega jezika; in vsak slovenski politik, ki predstavlja državo Slovenijo v mednarodnem sodelovanju, mora govoriti v slovenščini. Kdor ne razume predlogov, naj si prebere Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, katere obletnico – 75. – obeležujemo te dni.

A ja, otroci? Dajte no mir. Res pa nam bodo lahko čez desetletje postavili vprašanje: zakaj nas niste učili kitajščine?

Janez Zadravec Klugler, Maribor