Kot vojni veterani in državljani se oglašamo zgroženi nad zločini, ki se v zadnjih dneh dogajajo v Izraelu in Gazi. Pobijanje nedolžnih civilistov, ki ga je zagrešil napad Hamasa, je vredno vsake obsodbe in največ škodi palestinskemu narodu. To, kar nas dodatno skrbi, je grožnja o izraelskem kazenskem pohodu v Gazo, kar ni opravičljivo ne s človeškega ne z vojaškega stališča.
Mobilizirati 360.000 vojakov s takim namenom ne zdrži vojaške presoje. Tudi z vidika vojskovanja na tako mahnem prostoru ni mogoče opravičevati takega vojaškega posega. Če bo kateri koli poveljnik izdal povelje, da toliko ljudi po kopnem, z morja in zraka napade Gazo (beri civiliste), bo zagrešil hud zločin proti človečnosti. Za morebitno morijo in norijo bodo odgovorni tudi vsi nižji poveljujoči kadri, ki se na vojaških šolah niso ničesar naučili o vojskovanju. Ni dvoma, da gre tudi za veliko odgovornost Hamasa, zato ne morejo biti odgovorni ljudje, ki živijo v getu, ki se imenuje Gaza. Sedaj jim grozi še razseljevanje oziroma izseljevanje, kar pomeni, da se ne bodo nikoli več vrnili na sedanje ozemlje Gaze. Če primerjamo politične zemljevide Bližnjega vzhoda od leta 1948, ko je bila podpisana mednarodna pogodba o nastanku judovske države, se nenehno veča država Izrael na račun palestinskih ozemelj, kar je v nasprotju z mednarodnim pravom in pogodbo o ustanovitvi Izraela.
Politiko izganjanja in preganjanja Palestincev je v zadnjih letih do neznosnosti stopnjeval predsednik vlade Benjamin Netanjahu, ko je izraelska demokratična javnost vsakodnevno protestirala zoper nasilne ukrepe njegove vlade in so se njegovim ukazom za preganjanje Palestincev javno upirali celo generali izraelske vojske.
Strahotno je tudi spoznanje, da naša zunanja politika sploh ne razume ozadja teh konfliktov v Palestini in Ukrajini in kdo je tisti, ki iz ozadja orkestrira te vojne, pri tem pa služi bajne dobičke na naš račun. Seveda obstaja tudi ugotovitev, da se naša politična nomenklatura debelo spreneveda ter slepo in ubogljivo sledi zahodnemu agitpropu, in to brez kančka sramu pred državljani Slovenije.
Presenečajo izjave iz naše vlade, ki brez zadržkov podpira Izrael, kar dodatno prispeva k zaostrovanju tega mednarodnega konflikta. Takšne neodgovorne izjave ne služijo v čast državi, ki bo kmalu članica varnostnega sveta OZN. Edina rešitev za stabilizacijo razmer na tem področju je obstoj dveh držav, Izraela in Palestine. Veliko držav je priznalo Palestino, med njim tudi članice Evropske unije in ne vemo, zakaj naša država odlaša s priznanjem Palestine. Našo zunanjo politiko je treba popolnoma prevetriti. Pregled stališč v zunanji politiki bi moral vzeti v roke državni zbor, o tem razpravljati in zavzeti stališče o vseh svetovno odprtih vprašanjih. To bi moralo biti vodilo za vse posameznike, ki zastopajo interese Slovenije v tujini. Potem se nam ne bodo dogajale bianco izjave raznih Ruplov, Logarjev in Fajonov. Tudi po pokončnih stališčih v zunanji politiki nas mora svet spoznati, ta pa ne bodo včasih všeč našim »prijateljem«.
Kot veterani, ki smo opravljali pomembne vojaške dolžnosti leta 1991, in kot državljani RS zahtevamo od slovenske vlade, da jasno in brez zadržkov pozove Izrael, naj ne nadaljuje z bojnimi klici in ne kaznuje Gaze, ter da se ne ponovi zločin, ki so ga nad njihovimi predniki zagrešili nacisti. Pozivamo tudi vso slovensko javnost, posebej intelektualce, poslovneže, ki imajo vpliv in prijatelje po vsem svetu, da se upremo temu dejanju izraelskega vodstva in tistim, ki ga podpirajo, kar bo imelo širše posledice. V primeru pogroma nad Palestinci in njihovi preselitvi na Sinaj bo za vedno zapisano, da je tudi Slovenija sodelovala pri tem zločinu.
Janez Butara, Remzo Skenderović, Jože Butara, Jože Florijančič, Franci Medle, Lojze Podobnik, Boris Pogačar, Bogdan Avbar, Jože Ribič, Milan Gorjanc, Rafko Križman, člani Društva SRP
