Kritike odločitev ustavnega sodišča so seveda legitimne in potrebne. Tudi v tem zadnjem, doslej najbolj odmevnem primeru. Nekatere sem podprl tudi sam. Toda ne tiste glavne, s katero so nasprotniki te odločitve najprej zatrjevali, da ustavno sodišče prvotno odrejenega zadrževanja izvrševanja novega zakona o RTVS sploh ne bi smelo zaradi spremenjenih razmer odpraviti. To je zatrjeval tudi sodnik Svetlič v svojem ločenem mnenju, češ da je ustavno sodišče to enkrat (leta 1996) sicer res že naredilo, drugič (leta 2004) pa prvotno izrečenemu zadržanju naknadno zožilo njegov obseg, a da nato pri nadaljnjih mnogih zadržanjih nikoli več prvotnega sklepa ni spreminjalo, kar naj bi po njegovem mnenju pomenilo, da se v sklep o zadržanju ne sme posegati. Ta teza je tako očitno zgrešena, da je drugi kritiki več ne ponavljajo, ampak odločitvi zdaj očitajo, da je ustavno sodišče v primeru iz leta 2004 ob zožitvi prvotno odrejenega zadržanja hkrati zagotovilo pobudnikom sodno varstvo njihovih pravic, zdaj pa ne. Pri tem pa je zanimivo, da v primeru iz leta 1996 tudi ne – in da je takrat ustavno sodišče celo šele po končni odločbi moralo izdati še eno odločbo, s katero je uredilo nejasnosti, ki so nastale zaradi različnih razumevanj pravnih posledic tistega zadržanja in njegove kasnejše odprave.
Tista dva nekdanja primera in sedanji so seveda trije vsebinsko povsem različni primeri. Povsem jasno je, da je naknadna odprava takega zadržanja, če se okoliščine bistveno spremenijo, dopustno – in da se takrat, kadar se to zgodi, pravne posledice tega uredijo posebej, odvisno do specifičnih okoliščin konkretnega primera. Če so v tem zadnjem primeru štirje nosilci vodilnih funkcij na RTVS s prenehanjem zadržanja izvrševanja novega zakona nepovratno izgubili svoje funkcije, to še ne pomeni, da so s tem izgubili tudi možnost sodnega varstva. Tudi če bi bila končna odločitev o zadevi taka, da jim po njej ti mandati z novim zakonom ne bi smeli biti odvzeti, jim ti mandati sicer ne bodo mogli biti vrnjeni, bodo pa za to dobili moralno satisfakcijo in lahko tudi odškodnino. Prav v tej zadevi se je enako drugim že zgodilo: kandidatom za mesto generalnega direktorja RTVS, ki ga je nezakonito zasedel g. Grah Whatmough, in nezakonito odstavljeni direktorici TVS Nataliji Gorščak. Sodni mlini pač meljejo prepočasi, da bi lahko vse sporne zadeve razrešili takoj, preden sporne odločitve povzročijo težko popravljive posledice. Zadržanje njihove izvršitve seveda lahko eni stranki v sporu nastanek takih posledic prepreči, a če sodišče presodi, da lahko drugi stranki (ali javnemu interesu) povzroči še večjo škodo, potem zadržanja ne bo odredilo (ali bo že odrejeno zadržanje v spremenjenem položaju odpravilo).
Se seveda strinjam z dr. Čebuljem, da bo to »zagotovo vplivalo na odločanje pred Evropskim sodiščem za človekove pravice« – dodajam le, da še ne vemo, kako. Odvisno od tega, kako bo tam izpadlo tehtanje dveh tu nasprotujočih si ustavnih pravic – štirih funkcionarjev na eni strani in vseh državljanov do nepristranskega informiranja na drugi strani. In to najprej na »malem« senatu in nato (glede na pomen te zadeve) skoraj gotovo še na Velikem senatu.
Do takrat je zadeva v rokah domačih organov. Bilo bi dobro, da bi ustavno sodišče čimprej našlo potrebnih pet glasov še za končno odločitev v tej težki zadevi – upoštevajoč pri tem tudi zdaj že vidni rezultat spornega načina izbire članov Sveta RTVS po novem zakonu, namreč njegovo nazorsko izrazito nepluralno sestavo. Še bolj pomembno pa se mi zdi, da bi tako sestavljeni Svet RTVS in bodoče, od njega imenovano vodstvo RTVS do takrat (oziroma do uskladitve zakona z ustavo in izvolitve drugačnega, pluralno sestavljenega sveta) morala, kot sem napisal že v članku v Sobotni prilogi Dela, »skrbno paziti na to, da do takrat javna RTV ne bi padla iz ene skrajnosti v drugo«. Ali: iz ene protiustavnosti v drugo.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
