Na zdravstvo se v javnem pogovoru v glavnem jezimo. Pritožujemo se na sistem, na organizacijo, marsikdaj pa tudi na delovanje. Tudi jaz. Potem so tudi kake nečednosti v zdravstvu, o katerih izvemo, ki so sicer izjemne, ampak medijsko in informacijsko zelo odmevne. Ampak v našem zdravstvu je tudi zelo veliko dobrega na sistemski ravni, zelo veliko dobrih ljudi in dobrih dejanj. Pred kakim letom sem bila kot pacientka na urgenci. V dolgčasu čakanja sem štela ljudi, ki so bili prijazni in ki niso bili prijazni. Šla sem, kot se reče, »skozi roke« desetih zaposlenih – od rešilcev do zdravnika. Vsi so bili vljudni in prijazni, le ena oseba je bila osorna, neprijetna. Eden od desetih – to je kar dobra statistika, pravzaprav odlična statistika za tako obremenjen sistem, kot je urgenca. O dobrem v zdravstvu manj slišimo. Zdi se nam samoumevno. Če pa natančno pomislimo, dobro ni v današnjem času več samoumevno. Ne gre prav dobro v španovijo z egocentrizmom in egoizmom. Pred 50-imi leti bi se mi zdelo samoumevno, da mlajši vstane in mi prepusti sedež. Ko se to danes zgodi, se mu vneto zahvaljujem, ker vidim to kot neko izjemno dejanje prijaznosti. Vse bolj cenimo kakovost človeško dobrega.
V četrtek sem bila na oddelku za plastično kirurgijo univerzitetnega kliničnega centra, kjer so mi opravili manjši kirurški poseg. Bilo so nadvse prijazni. Moje spoštovanje in zahvala celi ekipi. A verjetno zaradi tega ne bi pisala v pisma bralcev. Žal, ker bi bilo prav in koristno, ko bi o takih rečeh več slišali in brali. Pišem zaradi sedežev.
V veži kliničnega centra smo sedeli na nizkih mehkih sedežih tri osebe v starosti 72 let in več. To so sedeži, iz katerih s težavo vstaneš. Jaz pri svojih 88-ih sem potrebovala pomoč, da me nekdo izvleče iz sedeža. Z normalno visokih trdih stolov brez težav vstanem. Pred oddelkom (in verjetno pred vsemi drugimi oddelku v kliničnem centru) je višja klopca, ki jo obvladam. Potem pa je kar nekaj nizkih lesenih stolov, ki ustrezajo stolom za otroke. Težave s stoli ali težave podobne narave srečujem v mnogih zdravstvenih zavodih, ki jih obiskujem kot pacientka. V neki ugledni zdravstveni ustanovi nimajo višje pručke, ki bi mi omogočila, da se povzpnem na mizo pod aparatom in me – mojih 90 kil – mora zdravstveni tehnik skorajda dvigniti na mizo. Ko vprašam, ali nimajo višje pručke, mi odgovori. »Ja, nimamo.« Mislim, da taka pručka ne stane več kot 10 evrov. Ali: pri neki preiskavi je aparat glasen in da bi zmanjšali glasovni stres, dobim slušalke z glasbo, ki je najbolj podobna rok glasbi. Lažje bi mi bilo poslušati hrup naprave kot to glasbo. Marsikdo si verjetno misli ob mojih pripombah: to so pač problemi starih ljudi, ki se težko gibljejo, ne marajo moderne glasbe …. Toda stari ljudje smo najbrž večinska populacija v zdravstvenih čakalnicah in na zdravstvenih aparaturah.
Ne bi se oglasila v javnosti s temi malimi, a res motečimi detajli, ko ne bi slišala tudi od drugih podobne pripombe in pritožbe in ko ne bi popravki bili tako lahko izvedljivi in finančno nezahtevni. Zdi se, da pišem o banalijah. Toda stoli so pomemben del zdravstvenega sistema. Na njih pacient presedi iz različnih razlogov kar nekaj časa. Ne vem pa, na koga bi moral človek nasloviti tovrstne pritožbe ali predloge za izboljšave.
In za konec: gre za izboljšave, ki ne terjajo epskih sprememb v zdravstvenem sistemu, le malo zdrave pameti in dobre volje organizatorjev ali gospodinj zdravstvenih služb.
Anica Mikuš Kos, Ljubljana
