Zahodna politika je v tem primeru tudi sicer jasna in izjemno enotna: vojno je z agresijo povzročila Rusija, Ukrajini pa je treba zagotavljati ustrezno pomoč, da bo iz nje izšla kot zmagovalka; kdaj naj bi se to zgodilo, je težko predvideti, vsekakor pa to ne bo prav kmalu.
Civilna družba v svojih pogledih na obravnavano vojno ni tako enotna kot politika. En njen del nedvomno sprejema razlage, za katerimi stoji politika, predvsem med intelektualci pa je veliko takih, verjetno so celo v večini, ki zahodne politike v tem primeru ne podpirajo. So pa med slednjimi tudi izjeme. Tako smo v avgustu v javnih občilih lahko brali članka dveh uglednih oseb, ki vojno v Ukrajini predstavljata povsem različno in je njuni razlagi zanimivo in koristno primerjati. Zato ju bom v naslednjih vrsticah kratko povzel, pri čemer se bom omejil le na po mojem razumevanju osrednje vsebine.
Pisec prvega članka je novinar Dejan Steinbuch, objavil pa ga je 26. 8. v reviji Reporter. Članek sicer prednostno obravnava Operacijo Kursk, to je vojaški vpad Ukrajine na ozemlje Rusije, avtor pa je v njem ponudil še svoj širši pogled na vojno v Ukrajini. Tako je v tej zvezi zapisal tudi naslednje, citiram: »Evropejci in zahodnjaki se upirajo spoznanju, da je v ozadju vojne v Ukrajini dejansko globalni spopad med avtoritarnimi režimi, zlasti kitajskim in ruskim, in demokracijo. Da gre za veliko strategijo diktatur, ki so Zahodu po tihem napovedale vojno. Temeljni strateški cilj Vladimirja Putina torej ni le podreditev Ukrajine, pač pa sprememba svetovnega reda in vzpostavitev Rusije kot globalne (vojaške) sile.« Zahod naj bi ravnal napačno, ker svoje sodelovanje v vojni omejuje na vojaško in denarno pomoč Ukrajini. Če namreč v njej »ne bomo zmagali, se bomo prebudili v režimu, kjer se pada z balkonov in umira od čaja, če se z vladarjem ne strinjaš«. Steinbuch nam po mojem razumevanju ponuja čustveno zasnovano in neargumentirano razlago, ki med drugim povsem prezre možnost, da bi namera Zahoda, da Rusijo vojaško porazi, zelo verjetno izzvala nuklearni spopad s strašljivimi posledicami za človeštvo.
Povsem drugače kot Steinbuch dojema vojno v Ukrajini sociolog Marko Kerševan. Svojo razlago je predstavil v članku, ki ga je Delo objavilo 6. avgusta letos. Iz njega izvemo, da ZDA s to vojno uspešno uresničujejo svoje politične in ekonomske interese (močna okrepitev Nata kot orodja za obvladovanje drugih, ekonomska in politična oslabitev Evropske unije v korist ZDA, ekonomska krepitev ZDA z izjemno povečanim oboroževanjem ...), kar govori v prid tistim, ki menijo, da so vojno predvsem izzvale ZDA in tudi končala naj bi se, ko se bo tako odločila njihova politika. Še ene navedbe Kerševana ne gre prezreti: osrednji poraženec obravnavane vojne je in bo nedvomno Ukrajina, poleg le-te pa bo po zaslugi njene lastne politike izjemno ekonomsko in politično škodo utrpela tudi EU. Kerševan se nasprotno kot Steinbuch tudi zavzema, da se vojno s pogajanji čimprej konča in pri tem opozarja še na specifične okoliščine, ki jih v teh pogajanjih ne gre prezreti, če naj bo izpogajani mir vzdržen.
Primerno je, da ob tej priliki povem tudi nekaj o svojih pogledih na vojno v Ukrajini. Predvsem naj rečem, da se pridružujem razlagi, ki jo je v svojem članku predstavil Kerševan. Temu, kar je zapisal, pa dodajam še dve mnenji. Najprej to, da si je ameriški finančni kapital uspel pomembno podrediti politiko njegove države, vojna v Ukrajini pa mu je omogočila, da je to svojo moč razširil še na EU. Te podrejenosti bi se politika EU morala čimprej znebiti in se aktivno zavzeti za to, da se vojno v Ukrajini s pogajanji kolikor mogoče hitro in razumno konča. Kot drugo pa to, da tudi vojna v Ukrajini in morija v Palestini dokazujeta, da je zahodna demokracija v globoki krizi, kar se najbolj tragično odraža v tem, da njena politika vse bolj ignorira demokratične pravne norme, predvsem pa vse manj spoštuje temeljne etične vrednote; družba, ki tako ravna, nima obetavne prihodnosti in zato naj postaneta sanacija demokracije in skrb za zdravo naravno okolje prednostni politični nalogi zahodnega sveta.
Andrej Cetinski, Ljubljana
