Zelo me žalosti, kar zadnje čase vse pogosteje vidim, slišim, čutim. Čutim, kot da to ni več moja domovina, temveč neki tuji, mračni svet, poln nestrpnosti. Z veseljem se spomnim časov, ko moja domovina ni bila samo Slovenija – časov, ko je Slovenija bila del širše domovine, sestavljene iz šestih republik. Čudoviti so spomini na potepanje s fičkom po Jugoslaviji, ko smo se povsod počutili skoraj kot doma. Ljudje so bili do nas topli, odprti, veseli. Spomnim se, da sem kot osnovnošolka ob ogledu poročil o vojnih grozotah z drugih koncev sveta razmišljala, kako smo lahko srečni, ker se to pri nas ne more zgoditi. Pa se je zgodilo. Širša domovina je razpadla, ni je več. Če si včasih za lažje sporazumevanje brez problemov uporabil mešanico srbskega in hrvaškega jezika, pa je danes drugače. Ne dolgo nazaj sem na turistično zelo obiskanem območju bivše bratske republike uporabila besedo iz jezika, ki ni bila del sogovornikove materinščine, pa smo takoj lahko začutili nestrpnost, ker sem uporabila besedo iz jezika sosednje narodnosti.
Ostala je ožja domovina, za katero pa moram reči, da me je strah za njeno prihodnost – sploh v tem norem svetu, ko vojne pretijo znova in znova. Sejanje nestrpnosti zagotovo ni pot v srečno prihodnost. Imamo skupnega sovražnika – podnebne spremembe, zoper katerega moramo usmeriti vse svoje sposobnosti, zato si nikar ne ustvarjajmo novih sovražnikov, predvsem pa ne sovražnikov v ljudeh.
Zakaj nestrpnost do navijačev drugega kluba, če pa vse navdušuje šport? Zakaj nestrpnost do drugače mislečih, če pa raznolikost bogati? Brez raznolikosti ne bi bilo napredka. Nestrpni pa si hočejo podrediti napredek za svoje koristi, in potem v tem norem svetu večina bezlja za svojimi čim večjimi trenutnimi koristmi, kar po nepotrebnem izčrpava naš planet in uničuje dobre medsebojne odnose, nestrpnost pa se vedno znova izraža v novih in novih oblikah.
Rešitev za izhod iz situacije, v kateri smo se znašli, ni nestrpnost. Iskati je treba pravične rešitve za vse nas. Pravična, trajnostno naravnava družba lahko ima prihodnost, vse drugo je lahko zelo kratkega trajanja. Biti moramo strpni. Nestrpnosti se je treba zoperstaviti. Še misel, ki sem jo slišala, pa se strinjam z njo: Edina dopustna nestrpnost je nestrpnost do nestrpnosti (pravzaprav bi taka nestrpnost morala biti zapovedana). Če nestrpnost ignoriramo, če ravnamo, kot da je nismo zaznali, samo pridobiva na moči. To pa ni dobro. Nestrpnost pelje v pogubo. Iz zgodovine bi se res že morali kaj naučiti.
Še nekaj misli iz Trga nedolžnih: »Ko je sosed začel pretepati svojo ženo, se nisem nikoli vmešaval v njune zadeve. Ko so zasliševali črnskega študenta v Metroju, sem pohitel od tam. Ko so zaničevali Mohameda, sem mislil: 'Že imajo vzrok za to.' … Ko so na izložbeno okno narisali kljukasti križ, sem povesil pogled … Ko so v kavarni zaničljivo govorili o kurbi, sem mislil: 'Sama je kriva.' Danes so tu in me lovijo in nobenega ni, ki bi me branil – mene, ki sem pravzaprav nedolžen.« Nedolžni bi še lahko dodal: Pa sem bil samo strpen do nestrpnosti.
Danica Hren, Hajdina
