Res je, da sem 88 let stara in se tepem z računalnikom. Lahko bi rekli, da imam diskompjutersko motnjo, o kateri že pišejo kot o posebni motnji in torej novi diagnozi, podobno kot o disleksiji – motnji branja. Obenem vem, da je postala digitalizacija nujna sestavina življenja in da se je otroci morajo naučiti, če želijo preživeti v sodobnem svetu. Prepoznavam in cenim njen prispevek k razvoju.
Če smo pošteni, moramo priznati, da v človeškem življenju ne obstaja črno-bela dualnost, npr. dobro in zlo, normalno in nenormalno, digitalizacija ali ne-digitalizacija. Gre za kontekst, za osvetlitev istega pojava ali delovanja iz različnih perspektiv v konkretnih okoliščinah, za tehtanje prednosti in koristi, za premislek glede prioritet dogajanj, gre za mero.
In prav o tem sem razmišljala ob poslušanju TV prikaza ukrepov za izboljšanje šolskega sistema. Slišala sem: 17,6 milijona bo slovenski šolski sistem porabil za uvedbo interaktivnih tabel in VR očala, ki bodo otrokom pomagala, da si bodo snov bolje zapomnili. Trditev glede učne koristnosti VR očal je z vidika nevroznanosti vredna razprave. Toda da bi opremili otroke z očali zato, da si bodo bolje zapomnili snov, se mi zdi resnično daleč od namembnosti šole. Mar sta v današnjem času pomnjenje in skladiščenje podatkov v možganih prednostna naloga izobraževalnega sistema? V času, ko prav digitalizacija omogoča, da s pritiskom na tipko prideš do podatka. Dostopnost informacij je eden velikih čarov digitalizacije. Sprašujem se tudi, če opremljenost z VR očali kot sistemski ukrep ne prispeva k še večji osamitvi otrok, omejevanju medosebnih interakcij v procesu učenja, omejevanju povezovanja.
Sprašujem se, morda malo starodobno, ali je na lestvici prioritet sistemskih sprememb v šolstvu res opremljanje otrok z VR očali na prvem mestu? Ali niso nekatere vrednostne in vsebinske spremembe bolj pomembne? Da ne bom preveč težila z vzgojo za človečnost, socialno odgovornost, solidarnost, ostajam pri pedagoškem besednjaku – inkluzija, psihosocialna klima šole, vzgoja za sodelovanje, za skupinsko delo in delovanje in seveda vsebinske kurikularne spremembe. Učitelji vedo o prioritetah potreb v procesu izboljšanja našega šolskega sistema gotovo veliko več kot jaz. Res je, da nisem strokovnjakinja pedagoške stroke, sem otroška psihiatrinja. Toda danes ne velja več rek »le čevlje sodi naj kopitar«, zlasti ne, ko gre za vprašanja, ki zadevajo vse otroke v naši državi. Vsi imamo pravico razmišljati o njih in dobronamerno vzpodbuditi druge k razmisleku.
Anica Mikuš Kos, Ljubljana
