Nekatere člane strateškega sveta za zdravstvo osebno poznam in vem, da so pametni in razsodni. Zato ne dvomim v njihove iskrene namene za izboljšanje razmer, samo bojim se, da so njihovi cilji v kratkem času neuresničljivi. Upam, da ne bodo podlegli demagoškim mantram nekaterih, ki samo kritizirajo sedanje razmere, ne ponudijo pa boljših rešitev.

Ne bom polemiziral z apologeti državnega zdravstva, ampak njihovega početja včasih ne razumem. Kako drugače razumeti njihovo zavzemanje za strogo ločitev državnega zdravstva od zasebnega. Ali jim ni jasno, da državne ustanove ne kadrovsko, ne prostorsko, ne organizacijsko ne morejo prevzeti vsega bremena, ki ga pred zdravstvo postavljajo nove razmere? Eno in drugo bi moralo biti čimbolj komplementarno, kar je edino smiselno. V preteklosti sem že marsikaj predlagal, kako se temu približati, a je vse ostalo zgolj pri predlogih in jih ne bom ponavljal, ker so dobro znani.

Torej ob takem pomanjkanju medicinskega osebja je omejevanje dela tistim, ki lahko več delajo, avtodestruktivno. Razmah zasebništva in tudi dela pri več delodajalcih je posledica in ne vzrok za nakopičene težave. Demografija in hkraten
neverjeten napredek medicine prehitevata potrebe po vseh zdravstvenih storitvah.

Ni res, da smo imeli v preteklosti manj težav, le javnost zanje ni dosti vedela. Ravno tako smo se soočali s pomanjkanjem medicinskega kadra, pomanjkanjem bolnišničnih in ambulantnih kapacitet ter pomanjkanjem medicinske opreme. Kdor idealizira razmere pred letom 1990, govori bolj kot ne na pamet ali zavaja.

prim. dr. Marjan Fortuna, Kranj