Prihodnost bo sumničava, dragi bratje in sestre. Ker jo že danes programira človek. Ta isti človek, ki te na letališčih sumi terorizma. Ta isti človek, ki te povsod nadzoruje s kamerami, ker v resnici nikoli ne ve, če nimaš česa za bregom. Ta isti človek, zaradi katerega ti v vrtcu ne povedo, da je dal Tadej rožico tvoji hčerki, ker ti ne smejo. Ker je ta isti človek v zakon zapisal, da si vnaprej osumljen zlorabe osebnih podatkov, četudi gre zgolj za soseda Tadeja. Ta isti človek, ki ti proda dvakrat dražjo zavarovalno polico, kot bi lahko bila, če vanjo ne bi vkalkulirali suma vseh zlorab. Ta isti človek programira do konca sumničavo dušo strojem.

Ker ta isti človek ljudi sklepa po sebi. In stroje.

Naslednjič, ko boste razočarani nad totalno sumničavo in zbirokratizirano prihodnostjo, se spomnite, kako lepa je bila preteklost, ko si lahko dal v vrečko pistacije, na tehtnici pa pritisnil pol cenejše arašide. Ali pa si bio banane vtaknil v ceno navadnih. Pa kako zlahka se je dalo nategniti zavarovalnico, če si luč avtomobila pometel v smetišnico in jo nesel slikat na parkirišče.

V strojno nadzorovani prihodnosti bo to nemogoče. Kajti stroj, ki smo ga sprogramirali sami, si o nas misli to, česar si sami ne upamo misliti, kaj šele na glas izreči.