Nasilje nad starejšimi v domovih, ki se v zadnjem času razkriva, je le vrh ledene gore, saj so tovrstne incidente do sedaj, pa sem prepričan, da bo tako tudi v bodoče, v domovih starejših večinoma spretno pometali pod preproge. Moje mnenje je, da so domovi za starejše v sedanji obliki primerni le za ljudi, ki so še na nogah in prisebni in lahko poskrbijo sami zase. Le kje drugje bi ti uspeli dobiti svojo sobo, katero jim bodo vsak dan počistili, oprali in zašili oblačila in perilo, ter jim nudili še 3 obroke dnevno za 25–30 € na dan. Ko tak človek obleži, dostikrat tudi pod prisilo domskega osebja, pa je situacija povsem drugačna. Takrat pa jim je tak človek prepuščen na milost in nemilost, in to osebju, ki premore ali pa ne empatijo do sočloveka.
Žal pa so taki z empatijo zelo redki. Ne bom pozabil prispevka v Tedniku ali Preverjeno z eno od negovalk iz Bežigrajskega doma starejših, ko je povedala, da tako rekoč ne gre niti na bolniško zaradi skrbi, kako bo z njenimi oskrbovanci. Edini dom v Sloveniji, ki ga zelo hvalijo, pa je dom na Fužinah v Ljubljani.
Pa naj opišem nekaj izkušenj iz doma na Vrhniki, kot jih je doživela moja mama. V letu 2013, ko je del Slovenije zadela katastrofa z žledom in posledično dvodnevni izpad električne energije, je bil ta dom dva dni v temi in hladu, kljub dejstvu, da so imeli svoj agregat, in to zato, ker ga nikoli niso poizkusili priključiti v domsko omrežje. Sam agregat je deloval, imeli pa so nekje v domu napačno zvezano ozemljitev, kot sem naknadno izvedel, zato napajanje z agregatom ni bilo možno. Tedaj sem se spraševal, če morda ni umrl kakšen varovanec, ki je bil odvisen od kisika ali kakšne druge naprave, ki pa ga ni mogel dobiti zaradi izpada električnega omrežja. Trdno sem prepričan, da tedanji svet zavoda direktorja nikoli ni povprašal po odgovornosti.
Ko je nekoč mama potožila, da se ji vrti v glavi, so jo prisilno zadrževali na postelji še tudi po tem, ko po opravljeni diagnostiki niso ugotovili vzroka, njej pa se je tudi prenehalo vrteti v glavi. Starejšemu človeku izredno hitro atrofirajo mišice, in ko sem insistiral, da jo spravijo nazaj na noge, je bil odgovor odgovorne osebe, da naj kar dobim fizioterapevtko in jo plačam. Povedal sem jim, da so mamo v tako situacijo spravili sami in da naj jo tudi spravijo nazaj na noge. Uspeli so jo usposobiti za hojo s hojco po domu, prej pa je hodila po vsej Vrhniki.
Nekega dne sem prišel k mami ravno med kosilom, ko je bila zaradi kapi priklenjena na posteljo, jedla pa je zelo počasi. Tedaj v sobo pride ena od negovalk, vidi, da mama še je, pa jo kljub temu povpraša, če bo še jedla in ali lahko odnese. Rečem ji, kaj ne vidite, da še je? Odgovori mi, da mene ni nič vprašala. Ko sem jo povprašal, če se zaveda, zaradi koga je tu in kdo jo plačuje, je potem, ko sem ji še rekel, da bom o tem seznanil njeno nadrejeno, odvihrala iz sobe. Kmalu zatem pride v sobo njena nadrejena in me začne nadirati, da izvajam nedovoljen in neupravičen pritisk na njihovo zaposleno. Bil sem na moč presenečen in osupel nad to njeno trditvijo. Ko sva se z nadrejeno še pogovarjala v sobi, na mojo srečo v sobo še enkrat pride negovalka in v prisotnosti nadrejene postavi moji mami enako vprašanje, in to kljub dejstvu, da je še vedno jedla: boste še jedla, ali lahko odnesem? Tedaj pa je nadrejena ostala odprtih ust, zatem pa se mi je opravičila.
Kdo ve, koliko takih in podobnih dogodkov se je že zgodilo, pa žal zanje svojci, ki bi branili in zaščitili svojce, niti ne vemo. Vsemu negovalnemu osebju v domovih in bolnicah, ki neprimerno ravnajo s starejšimi, pa bi svetoval, da naj pomislijo, kako bi bilo, če bi nekdo drug tako ravnal z njihovimi najbližjimi.
Janez Zupan, Domžale
