Projekt ureditve romskega naselja Brezje-Žabjak pri Novem mestu (o njem piše Špela Ferlin v Dnevniku 4. oktobra pod zgornjim naslovom) je prejel priznanje zlati svinčnik na področju prostorskega načrtovanja. Načrt, ki ga je naročila občina, bi lahko pripomogel h končni ureditvi naselja. Odgovorna prostorska načrtovalka, krajinska arhitektka Jelka Hudoklin, s skupino dobitnica stanovske nagrade »zlati svinčnik« za projekt naselja Brezje-Žabjak, je obrazložila postopek načrtovanja prostora z občutljivo tematiko, za potrebe ureditve naselja za romsko skupnost, ki na obravnavanem prostoru v naselju že živi, v bolj ali manj improviziranih bivalnih objektih, s prav tako improvizirano komunalno infrastrukturo.
Iz njenega opisa je lepo razvidno, kako pozorno so do ureditve prostora za znane prebivalce obstoječega naselja pristopili. Z vsem posluhom za dialog z bodočimi uporabniki, v bistvu po načelih za izdelavo »občinskega podrobnega načrta za prenovo«, z občutljivo socialno vsebino, in po načelih v evropskem merilu dogovorjenega pristopa k trajnostnemu urejanju prostora in po pravilih aarhuške konvencije. Še posebej izstopajoč je opis truda za urejanje centralnega prostora naselja, s posluhom za tradicionalne navade prebivalstva. Upajmo, da bo ves trud obrodil sadove.
Občina Novo mesto je že v sedemdesetih letih 20. stoletja intenzivno poskušala urediti romsko problematiko, vključno z bivalnimi razmerami. Takrat smo načrtovali po tri na novo grajene objekte po obrobjih posameznih vasi v občini, za investiranje s strani za to pristojne občinske službe, ki bi v te objekte naselila romske družine. Nekatere stavbe so bile zgrajene, preseliti se pa Romi niso hoteli. Istočasno je potekala tudi kampanja za zaposlovanje večinoma brezposelnih Romov, tudi usmerjanje otrok v osnovnošolsko izobraževanje je bilo s strani občine še posebej skrbno izvajano, vozilo se je otroke do bližnje šole s kombiji. Pa kakšnega vidnega uspeha takrat občina ni dosegla, kar je razvidno do dandanes.
Zaradi (prisilne) razselitve so se Romi bojda pritožili Združenim narodom oziroma Unescu, da se nad njimi izvršuje genocid, posamezne Rome, ki so se odzvali na povabilo za zaposlitev in pričeli prihajati na delo, pa je po vrnitvi domov pričakalo tepežkanje – sonarodnjaki so jih pretepli, po pripovedovanju poznavalcev situacije takrat, na delo se potem niso več vrnili.
Otroci še danes ne prihajajo dovolj redno k pouku, imajo slabe uspehe v šolah, saj od doma slovenščine ne poznajo (niti je nočejo?). Vse navedeno kaže na to, da se romska skupnost oklepa boja proti raznarodovanju, pri čemer je verjetno največja ovira izobraževalni sistem, če se manjšini ne nudi pouka v maternem jeziku in s tem dobre osnove za izobrazbo na sploh in za vključenost v družbo. Na to kaže tudi relativno uspešna akcija romskega vrtca, ko in kjer je bila vpeljana – dokler so bila za to sredstva EU, potem so se pa te aktivnosti sramotno ukinile.
Očitno brez celostne ureditve romskega narodnostnega vprašanja tudi socialnih in bivalnih razmer kot država ne bomo uspeli urediti – vsaj tak vtis lahko dobimo tisti, ki zadevo poznamo dolgo časa, spremljamo jo pa bolj od daleč.
Martina Lipnik, u. d. i. a., Ljubljana
