Smo še na pragu podnebnega Armageddona, od katerega lahko še stopimo korak nazaj, ali smo ga že prestopili in se prepustili usodi v upanju, da ne bo tako kruta, kot se napoveduje, oziroma da bo narava sama, za mnoge kar Bog, tako ali drugače poskrbela za ohranitev preživetvenih ravnovesji na Zemlji? Sam sodim med pesimiste glede tega, med tiste, ki se spričo svoje starosti tolažimo s tem, da bomo umrli »še pravočasno«, pri letnih stopinjah še pod 40, a imamo potomce, jaz konkretno dva otroka in pet vnukinj ter vnukov. Kaj bo z njimi? Najmlajša, če bo preživela stoletje, bo ob vstopu v novo praznovala 87 let. In naj si ustvarijo družine in prispevajo k nadaljnjemu prokreiranju človeške vrste?

Delim razočaranje in žalost, ki ga razberem iz komentiranja Anje Hreščak v Dnevniku 13. 12. o 28. konferenci Združenih narodov o podnebju v Dubaju. Tudi tokrat, pravi, kot vsi tovrstni dogodki doslej, ena sama farsa. Sam dodajam, kolikor sem to farso spremljal iz medijev, še posebej iz tv prenosov in odzivov strokovne in druge javnosti, en ogromen, razkošen prikaz metanja peska v oči svetovne javnosti (in v Emiratih peska res ne manjka ...) o tem, kako si odločevalci »resno in odgovorno« prizadevajo za upočasnitev in zajezitev tako globalnega segrevanja kot vseh ostalih razdiralnih manifestaciji podnebnih sprememb. Da sem upravičeno pesimist, mi pove tudi odziv Lučke Kajfež Bogataj, naše vodilne in mednarodno najbolj priznane ter v dogajanja s podnebjem vpete klimatologinje, češ da »izkupiček COP28 pušča na cedilu tudi mlado generacijo«. Mi dovolite, spoštovana profesorica, da namesto besede »tudi« uporabim »predvsem«?

Ko smo se pri nas v Sloveniji 2003 odločali o pristopu k Evropski uniji in Natu – bil sem še poslanec Socialnih demokratov – sem v svojem sicer neuspelem prepričevanju volivk in volivcev, da ni kazalo vstopiti v Severnoatlantsko zavezništvo, ker bi se znašli, kot dejansko smo se, v službi zgolj kapitala in ameriških geostrateških interesov, zapisal: »Spoznal sem, da našo varnost, blagostanje in prihodnost, tudi če odmislimo posledice vseh bližnjih vojn, ki jih nameravajo sprožiti ZDA (danes proti Iraku, jutri proti severni Koreji, pojutrišnjem proti Libiji, Sudanu in še kom), nas bistveno bolj ogrožajo porušena ravnovesja v naravi oziroma ekološke katastrofe in še zlasti spremembe podnebja kot pa Bin Laden, Sadam Husein in njima podobni. Da se nam nebo sesuva in ledeniki topijo, da so zrak, voda in zemlja vse bolj zastrupljeni, pa so najbolj odgovorne prav tiste politike, s katerimi bi se naj v Natu družili, oziroma politike velikih sil, in primis Združenih držav Amerike.«

Od takrat sta minili dve desetletji, zamenjali so se prizorišča in gospodarji vojn, ne pa aktualnost, ki se kaže danes v še bolj dramatični luči. Zadnji dve leti sta najtoplejši v zgodovini meritev temperature na planetu – bojim se, da bomo primat presegali iz leta v leto – zavoljo taljenja ledenikov se gladina morij dviguje, male otoške države se utapljajo, vremenski pojavi vsepovsod, tudi pri nas doma, so vse bolj divji in neukrotljivi, jemljejo vse več življenj in dobrin, a vlade se še vedno raje gredo osvajalne in druge vojne, kot da bi doumele, da bi se za preživetje človeštva še kako stoletje več morale družno in z vsemi močni ter predvsem znanjem osrediniti na eno samo, ki je resnično smiselna – kot je nedavno dejala naša predsednica republike Nataša Pirc Musar – obrambno proti podnebni krizi.

V Dubaju še ena farsa torej. Dr. Bogatajeva je zapisala nekoliko bolj elegantno, da »sprejeto besedilo vidi kot rešitev pogajanj v Dubaju, ne pa za planet«. Kaj nam to pove? Da če zloglasnega praga še nismo prestopili, smo tik pred tem, ker ni videti med »velikimi« odločevalci enega samega, ki bi zakričal: »Utišajmo orožje, sedimo skupaj in rešimo prihodnost!«

Aurelio Juri, Koper