Multipolarni svet ne bo mogel izraziti svojega vsestranskega potenciala, če ne uveljavi svoje multipolarne rezervne valute in najmanj zameji pretirane privilegije oziroma pretirane obremenitve ameriškega dolarja.
V Bretton Woodsu so leta 1944 sprejeli odločitev za fiksne menjalne tečaje in nekaj konvertibilnosti ameriških dolarjev v zlato. To je delovalo dve desetletji, vendar je sistem, zaradi povečanja izdatkov za vietnamsko vojno in za socialne programe, postal nevzdržen. Leta 1971 je Richard Nixon zaradi boja proti naraščajoči inflaciji dolarju ukinil zlato podlago in s tem preprečil tujim vladam zamenjavo dolarjev v zlato. Ameriški dolar je postal fiat denar. Toda dolar se ni zrušil, saj je bil podprt s savdsko nafto. Petro-dolar je postal tako močan, da je proizvodnja v Združenih državah postala nerentabilna. Problem se je še poslabšal z deindustrializacijo, ko so ZDA prenesle svojo proizvajanje v azijske in evropske konkurenčne države. Produktivnost proizvodnje je nadomestila parazitska financializacija.
V Bretton Woodsu je Keynes predstavil svoj koncept bancorja kot mednarodne obračunske enote s fleksibilnim tečajem nacionalnih valut in zlatom za njegov nakup. Temeljni cilj koncepta je bil spodbujanje uravnotežene trgovine. Ironično je, da če bi se uporabljal koncept bancorja, Kitajska nikoli ne bi mogla zgraditi tolikšne gospodarske moči na podlagi svojih ogromnih trgovinskih presežkov, ZDA pa ne bi mogle imeti tako visokih primanjkljajev.
Nikomur ni všeč, da bi ena država nepošteno služila s svojo valuto, jo uporabljala kot bič za sankcije, zato je hotenje po avtonomiji logična posledica. Trenutno so druge države še vedno prisiljene plačevati visoke »imperialne davke« ZDA z nakupi ameriškega dolga. Zamrznitev več kot 300 milijard dolarjev ruskih denarnih rezerv, blokiranje Rusije pri Swiftu in sankcije se vračajo z deindustrializacijo Evrope, ki so jo sprožili ameriški centri moči, in z usihanjem hegemonije ZDA, kar pa močno trese svet.
Ključni cilj držav Brics+ je zavetje pred hegemonijo dolarja. Najvišja prednostna naloga na tej poti je, da države Brics+ dokončajo alternativo sistemu za sporočanje plačil Swift. Novi monetarni sistem bo moral prevladati v neusmiljeni bitki z denarno najmočnejšimi. Potrebna bo bogatejša izbira valutnih sistemov za spodbujanje multipolarnega gospodarstva.
Glede na to, da je kitajsko gospodarstvo največje proizvodno in trgovinsko gospodarstvo v zgodovini človeštva, bi njen juan lahko služil kot primarno globalno menjalno sredstvo, sorazmerno z njenim gospodarskim vplivom. To ne bi pomenilo, da je juan edino sredstvo trgovanja, ampak ker je kitajsko gospodarstvo največje, je razumljivo, da bi se njena valuta uporabljala za večino trgovinskih poravnav. Kitajska tudi vedno bolj deluje kot svetovna posojilodajalka v skrajni sili in hitro dohiteva IMF. Že leta 2021 je državam v stiski dala posojil za 40,5 milijarde dolarjev, medtem ko je istega leta IMF posodil 68,6 milijarde.
Multipolarno vsestransko sodelovanje in tako tudi monetarno se razvija skladno s potrebami držav, ki že sedaj sodelujejo, in s tistimi, ki bodo pristopile. Primarno vlogo »zlate« rezervne valute naj bi sčasoma igrala košarica valut Brics+, znana kot R5+. To ime izhaja iz naključja, da se valute vseh petih članic Brics začnejo z »r« (real, rubelj, rupija, renminbi, rand). R5+ bi vključeval tudi valute z nafto bogatih držav, kot so Savdska Arabija, Iran in ZAE. Glede na gospodarsko moč Kitajske bi imel renminbi večjo težo v košarici, medtem ko bi imelo šibkejše gospodarstvo, kot je južnoafriško, manjši delež. Delovala bi na podoben način kot sistem posebnih pravic črpanja (SDR) ali mora po konceptu bancorja. Valuta R5+ ne bi nadomestila nacionalnih valut Brics+. Če bo sistem R5+ uspešen, ga bo treba razširiti na celoten post-dolarski svet. Zlato, plemenite kovine in drugi naravni viri pa postajajo podlaga valut. Centralne banke čedalje bolj kupujejo zlato na mednarodnih trgih in posamezne države povečujejo njegovo proizvodnjo. Nova razvojna banka Brics (NDB) pa prevzema vlogo posojilodajalke v skrajni sili in prav tako izdaja obveznice, ki niso denominirane v dolarjih.
Unipolarni sistemi nas učijo, da svojo finančno hegemonijo izkoriščajo za izčrpavanje vsakega in vsega. Z multipolarnim sistemom obstaja vsaj upanje, da bodo šibkejše države lahko dosegle pravične dogovore z bolj razširjeno denarno močjo.
Črt Tavš, Koper
