No, sebe slišim, pa preko mailov, ki si jih izmenjujemo »mirovniki«, nekaj, pomembnih, vztrajnih, prepoznavnih, ki v domovini in tudi širše nekaj pomenijo in veljajo – Milan Kučan, Danilo Turk, Spomenka Hribar, Niko Toš, Jože P. Damijan, Uroš Lipušček, Svetlana Slapšak, Božo Repe, Emil Milan Pintar, Mojca Drčar Murko, Matjaž Kmecl, Lojze Ude, Boris Frlec, Rado Bohinc, Rudi Rizman, Stane Pejovnik, Vesna Godina, Miroslav Gregorič, Ladislav Lipič in še in še. Spisek je dolg, toda ne toliko, da bi se vladi in ostalim kreatorjem slovenske zunanje politike zdelo zdravorazumsko, če že ne vsaj spoštljivo do njihovega minulega dela in ugleda, da bi jim nekoliko bolj pozorno prisluhniti. Etablirani mediji enako. Ko bi se tak zbor oglasil pri kakem notranjepolitičnem vprašanju, bi njegov glas pograbili vsi, a tokrat gre za vojno v Ukrajini, ki je očitno postala tabu tema, že skoraj nedotakljiva, rekel bi, da kar dogmatična. Pa ni razlik med političnimi opcijami. Koalicija in opozicija pri tem trobijo v isti rog in mediji to nekritično ter servilno prenašajo. Demokracija vendarle ščiti svobodo razmišljanja in oglašanja in te nadležneže, ki mislijo drugače, kot misli oblast ter vsa parlamentarna srenja, se da utišati le tako, da o tem, kar imajo povedati, preprosto ne poročaš, pustiš jih, da se kuhajo sami s seboj na družbenih omrežjih, na izmenjavi mailov, tu pa tam s kakim pismom v časopisih.
Na najbolj spremljanem mediju, na televiziji, so personae non gratae, tudi ko zaprosijo za malo milosti. Pisal sem Kseniji Horvat, potem ko je v enem od svojih Intervjujev na temo Rusija in Ukrajina gostila dolgoletnega dopisnika Dela iz Moskve Branka Sobana, ki tudi ko se trudi, da bi ohranjal držo čistokrvnega profesionalca in objektivnega opazovalca ter pripovedovalca o dogajanjih, mu tu pa tam uide sovraštvo in nek oseben odnos do ruskega predsednika Putina. Njegovo pričevanje je seveda skoraj v celoti pritrjevalo politiki, ki jo Zahod že od samega začetka in še prej vodi do tega konflikta. Da bi slišali tudi kako drugačno, pa ne nujno nasprotno mnenje, sem ji kot gosta predlagal Uroša Lipuščka, njenega dolgoletnega televizijskega kolega, nekdanjega dopisnika RTV iz Washingtona in Pekinga, nič manj kompetentnega sogovornika pri zadevi, o kateri se je pogovarjala s Sobanom. Minil je dober mesec, odgovora ni bilo, tega intervjuja še nisem videl. Pa sem imel Horvatovo za eno od ikon ter vzornic žurnalizma na informativnem programu nacionalne televizije.
Pa pri tem ni sama, tudi sicer mirovnikov v širši javnosti ni ne videti ne slišati. Minuli ponedeljek je Pretorska palača v Kopru, v organizaciji Mirovnega Inštituta iz Ljubljane, gostila drugo konferenco iz serije Misliti mir – prebujanje mirovnega gibanja, kakopak v luči vojne v Ukrajini. Mednarodna konferenca, s pričevanji in sporočili na videoposnetkih, eminentnih imen mirovništva iz Ukrajine, ZDA in Evropskega parlamenta. V nadaljevanju smo svoje povedali mirovniki iz Trsta, Buj, Celovca in podpisani ter tudi mnogi udeleženci iz prepolne dvorane. Vabilu so se odzvali tudi koprski župan ter predsednik Unije Italijanov na Hrvaškem in v Sloveniji. Bil je glavni dogodek dneva v Kopru in širši regiji in to na temo, ki nas, vso Evropo in dober del sveta dnevno bremeni in straši že več kot leto dni. A kot da se vse to ni zgodilo. Medijev le za vzorec, pa so bila že teden prej obveščena in povabljena vsa pomembnejša uredništva v državi in tudi onstran meje, v sosednjem Trstu. Edina ki sta o tem dogodku poročala, sta bila Radio Koper-Capodistria (le v italijanskem programu) ter regionalni spletni portal Regional Obala. Začudilo me je, da so zatajili TV Koper-Capodistria, oba jezikovna programa, Primorske novice, ki včasih poročajo tudi o reševanju mačke na strehi, in še posebej Primorski Dnevnik ter Il Piccolo iz Trsta, glede na to, da v Italiji, za razliko od nas – vidi se, da imajo daljšo in bogatejšo demokratično kulturo – vsi pomembnejši dnevniki in televizijske oddaje govorijo o vojni v Ukrajini s poročanjem in soočanjem mnenj zagovornikov in nasprotnikov politike Zahoda do konflikta. Vsakič so na papirju ali v studiu pro et contra, česar smo se mi že odvadili. Nek tovrstni preblisk je bil le v prvem mesecu vojne in, kar me je presenetilo, pred mesecem dni v Odmevih, v Žitnikovem intervjuju s slovitim ameriškim ekonomistom Jeffreyem Sachsom, ki je vso odgovornost za ukrajinsko dramo pripisal že 200 let stari Monrojevi doktrini ZDA, ki teži k ameriški globalni hegemoniji. Verjetno bolj po pomoti ali nepazljivosti uredništva?!
Vprašanje vsem uredništvom: se vam zdi, da je tako prav? Da sodi tak bojkot z oblastjo neusklajenih pogledov k razviti demokraciji in k ustavni pravici javnosti do obveščenosti?
Aurelio Juri, Koper
