V Dnevniku sem prebral, da kanita naše mestno vodstvo in uprava združiti ljubljanske vrtce v nekakšen mega zavod. Češ da bodo s tem vrtce razbremenili administrativnih poslov, česa pametnega mi v prebranih utemeljitvah pač ni uspelo zaslediti. Misli so mi ob branju te problematike odtavale skoraj petdeset let nazaj, ko je nekaj današnjim modrecem podobnih tehnokratov pametovalo o domala identičnih idejah. Desetletja kasneje spet odkrivamo Ameriko, ki je bila že zdavnaj odkrita. In se pri tem celo modro držimo.

Na srečo smo nekdaj o teh stvareh smeli razpredati tudi v – danes zaničevanih – samoupravnih interesnih skupnostih. V njih so se s svojimi delegati, oprostite, da v teh časih, ki kar kipijo od dosežkov demokracije, uporabljam ta izraz, srečevali izvajalci programov predšolske vzgoje in varstva, predstavniki krajevnih skupnosti in delovnih organizacij. S svojimi strokovnimi službami in organi upravljanja so te skupnosti sodelovale tudi pri oblikovanju in izvedbi programov, ki smo jih potrjevali na referendumih in tako zgradili in obnovili v Ljubljani na stotine osnovnih šol, vrtcev, zdravstvenih domov … Drznem si trditi, da je ta združba vsebinsko utemeljeneje presojala in odločala o tej problematiki, kot bodo to zmogli trenutno večinski modreci v mestnem svetu. Takšne ideje, ki obsedajo tudi današnje Krištofe Kolumbe, smo takrat zavrnili. Prisluhnilo se je vsem interesom, zaposlenim v vrtcih, krajevnim skupnostim, staršem.

Ni moje, da bi na široko elaboriral, čemu se je takrat to zgodilo, le apeliral bi rad, ne posiljujte ljudi z nedorečenimi pogruntavščinami, od katerih bo več škode kot koristi. Vprašajte stroko.

Josip Meden, Ljubljana