Že stari Grki so spoznali, da je telesno gibanje osnovna otrokova potreba. Zato so že pred našim štetjem v šole uvedli tako imenovano gimnastiko. Z razvojem modernega načina življenja se je to antično spoznanje čedalje bolj utrjevalo. Sodobna pedagogika čedalje bolj argumentirano uči, da mora šola poskrbeti za skladen (uravnovešen) umski in telesni razvoj. Nekateri agitatorji športnega življenjskega sloga v ta namen celo izrabljajo prirejen Juvenalov izrek mens sana in corpore sano (zdrav duh v zdravem telesu), čeprav se v izvirniku glasi drugače in ga je Juvenal tudi razumel drugače. Žal je zdajšnje šolsko izobraževanje zasnovano v korist umske vzgoje. Med »teoretičnimi« in »gibalnimi« vzgojno-izobraževalnimi vsebinami je veliko nesorazmerje. Za šolstvo pristojna politična oblast pa to nesorazmerje z različnimi ukrepi nenehno še poglablja.
Pred nekaj desetletji so si športni pedagogi zasnovali izjemen informativni sistem (bolj znan pod imenom športnovzgojni karton, ŠVK), ki učitelje obvešča o razvoju gibalnih sposobnosti vsakega šolarja. Najprej je bilo preverjanje gibalnih sposobnosti za vsakega učenca obvezen del pedagoškega procesa, tako da je učitelj res za vsakega šolarja dobil informacije o razvoju njegovih gibalnih sposobnosti od prvega do zadnjega razreda in po potrebi lahko tudi individualno ukrepal. Povsod po svetu so nam športni pedagogi zavidali ta edinstven vzgojno-izobraževalni prijem. Pozneje je eden od šolskih ministrov uveljavil prakso, da preverjanje telesnih zmogljivosti za ŠVK ne more biti več obvezno (menda zaradi zakona o tajnosti osebnih podatkov), ampak lahko učenci pri meritvah sodelujejo prostovoljno. Samoumevno je, da so se poslej meritvam izogibali gibalno manj uspešni učenci, učitelj pa je izgubil vpogled v njihov gibalni razvoj. Da meritve, ki temeljijo na prostovoljni udeležbi, niso več verodostojni pokazatelj ravni gibalnih sposobnosti v populaciji, očitno ministru tudi ni prišlo na pamet.
V »mojih časih« so osnovnošolci imeli takratno telesno vzgojo na urniku trikrat na teden. Pozneje so pristojni za vzgojo in izobraževanje eno uro odvzeli, dobili pa smo najprej en športni dan, nato pa še tri. Končno smo pristali samo pri enem športnem dnevu in dveh urah športne vzgoje na teden, čeprav Mednarodno združenje za telesno vzgojo in šport (International Committee for Physical Education and Sport) zagovarja stališče, da morajo šolarji imeti športno vzgojo vsak dan, torej petkrat na teden. Oblast je tudi omejila financiranje šol v naravi in financiranje interesne športne vzgoje, ki je potekala v šolskih športnih krožkih zunaj rednega pouka. Hkrati ko je potreba po telesnem gibanju čedalje večja in nujna, šola temu ne sledi.
Dodatno je v telesni in gibalni razvoj šolarjev negativno posegla epidemija s koronavirusom, ko so bile šole zaprte in je vzgojno-izobraževalni proces potekal po spletu na daljavo. Vznemirljiv je podatek (ki resda ni dobljen na reprezentativnem vzorcu), da kar 24 odstotkov šolskih ravnateljev ni uvrstilo športne vzgoje v urnik pouka na daljavo (revija Šport, 2021, št. 1-2, stran 347). Hkrati tudi ni razloga, da bi verjeli, da je bilo stanje na reprezentativnem vzorcu bistveno boljše. Ravnatelj, ki tako ravna, kaže svoj omalovažujoč odnos do gibalne izobrazbe in do športa sploh, predvsem pa ne bi smel biti ravnatelj vzgojno-izobraževalnega zavoda. Od takšnega ravnatelja športni pedagog težko pričakuje razumevanje in podporo pri udejanjanju vzgojno-izobraževalnih smotrov in ciljev svojega predmeta.
Da spletna športna vzgoja na daljavo ni učinkovita, je seveda tudi že popolnoma jasno. Večina športnih pedagogov je prepričana, da jo je od vseh učnih predmetov še najslabše odnesla športna vzgoja. O gibalni izobrazbi s področja različnih športnih panog po spletu ni mogoče govoriti. Proučevalci ŠVK govorijo o »zastrašujočem upadu telesne zmogljivosti šolarjev in dijakov«. Sporočajo tudi, da so bili »lanski rezultati (na ŠVK) najslabši v 40-letni zgodovini meritev«, in hkrati napovedujejo »gibalno krizo« (kar koli že to je), »ki bo imela dolgoročne posledice za našo družbo«. Govorijo celo, da smo na »dobri poti v katastrofo« (kar koli že to je), »če vlada ne bo hitro prepoznala pomena športa za zdravje posameznika« (Objektiv 2022, 14. maj, stran 4). Ne glede na »katastrofičnost« in poljudnost navedenih izjav, ki jih je težko verodostojno dokazati, pa športni pedagogi le pričakujemo od države, da prisluhne stališčem Mednarodnega združenje za telesno vzgojo in šport ter zagotovi šolarjem športno vzgojo najmanj štirikrat na teden in hkrati podpre (finančno, seveda) bogato šolsko interesno športno vzgojo. Hkrati bi bilo smiselno, da preverjanje telesnih zmogljivosti (za ŠVK) spet postane obvezni del šolske športne vzgoje.
Silvo Kristan, Podkoren
