Z veseljem sem med pismi bralcev prebral članek z zgornjim naslovom (Dnevnikov Objektiv, 28. januarja), predvsem zato, ker sta avtorja z dejstvi argumentirala pravilnost odločitve ministrice za kulturo o vključitvi muzeja osamosvojitve v prostore, kamor sodijo dokazi o dogajanju v času pred in med osamosvojitvijo, tja, kjer se zbirajo in hranijo muzejski eksponati o bližnji preteklosti vseh Slovencev, ne samo izbrancev, ki mislijo, da se je z njimi pričela evolucija pravega slovenstva.
Upam, da ministrico vlada popolnoma podpira in ne bo slučajno klonila pritiskom in se šla opravičit edino zaslužnim »osamosvojiteljem«, v spremstvu predsednika vlade.
Pohvalno je, da sta se avtorja odločila oglasiti v rubriki Pisma bralcev, po drugi strani pa je žalostno, da mediji ne čutijo potrebe, da bi se pripravil intervju ali razgovor o tej temi z ljudmi, ki so operativno sodelovali na najvišjih ravneh represivnih organov v času priprave in osamosvojitve brez politikantskih vzgibov, in ki tudi v vsem času samostojne Slovenije delujejo v skladu s profesionalnimi načeli nevtralnosti tako bivše TO in milice ali trenutne Slovenske vojske in Policije, kjer ne sme biti mesta za delovanje strank in politike v boju za oblast.
Zveza policijskih veteranskih društev Sever in Zveza veteranov vojne za Slovenije imata omejeno medijsko prepoznavnost in dostopnost v primerjavi s propagandno agresivno medijsko mašinerijo stranke SDS, kjer enoglasno kričijo o krivici, izbrisu, izdaji in še čem, kar da se je zgodilo s sklepom ministrice za kulturo, po njihovem z napadom na svetost osamosvojitve in zanikanjem enkratnih in nedotakljivih zaslug njihovih štirih ali petih svetih kraljev in njihovih pajdašev.
Možno je tudi, da je tej histeriji botrovala tudi ponovna podelitev najvišjih državnih odlikovanj, ki so bila izvzeta iz Muzeja novejše zgodovine Slovenija po postopku, ki ni bil izpeljan po veljavni zakonodaji o varstvu kulturne dediščine. Zato je možno tudi sklepanje, da so si ti najbolj zaslužni osamosvojitelji zaželeli vrnitve odlikovanj s sodelovanjem prejšnjega predsednika Pahorja, zato da bi jih lahko podarili »svojemu« Muzeju osamosvojitve kot kronski dokaz o njihovi zveličavnosti.
Zato bi bilo prav, da se v podporo pravilni odločitvi ministrice za kulturo oglasi čim več državljanov, ki se strinjamo z njo, da povemo, da se ne moremo strinjati, da je osamosvojitev Slovenije uspela izključno po zaslugi strankarskih osamosvojiteljev, katerim naj bi država z denarjem davkoplačevalcev postavila spomenik v obliki muzeja z muzejskimi predmeti s strankarskim pridihom, oziroma poveličevanjem dejanj ljudi, ki za 10. februar napovedujejo aktivacijo specialnega akcijskega načrta.
V zvezi s tem napovedanim akcijskim načrtom v obrambo samostojnega muzeja osamosvojitve in same osamosvojitve upam, da imajo predlagatelji v načrtu tudi plan B, v kolikor ne bodo uspeli s svojimi zahtevami. Pri tem mislim na možnost ustanovitve lastnega muzeja, v katerega bi vložili lastna denarna sredstva in eksponate, saj bi se jih gotovo našlo nekaj v bolj skromnem številu v podzemlju Cankarjevega doma, in pa seveda odlikovanja, vrnjena in ponovno podeljena, vrečka Bata pa je tako ostala menda v Muzeju novejše zgodovine.
Janez Laibacher, veteran vojne za Slovenijo, pripadnik TO od leta 1969 do 1992, Vrhnika
