Ob načrtovani prenovi na področju izobraževanja se med drugim napovedujejo spremembe sistema štipendiranja. Tako politika, ki jo je začrtal novi minister za vzgojo in izobraževanje Darjo Felda, med drugim obljublja, da bo uvedla kadrovske štipendije za pedagoške poklice. S tem se strinjajo tudi sindikati, ki svarijo pred upadanjem zanimanja za učiteljske poklice in opozarjajo, da se bo v prihodnjih desetih letih začela upokojevati velika generacija učiteljic in učiteljev in da je ob dolgotrajnem šolanju nadomeščanje treba načrtovati že danes.
Obenem pa se strokovnjaki vse bolj ozirajo tudi po drugi vrsti štipendij, namenjenih spodbudi nadarjenih. Zoisove štipendije uradno podpirajo izjemne dosežke in ustvarjanje »dodane vrednosti« na področjih znanja, raziskovanja, razvojne dejavnosti in umetnosti. Gre za sistem, ki že dolga leta omogoča razvoj talentov. Vendar se v izobraževalnem okolju vse bolj izkazuje, da sistem teh štipendij peša. Republiški podatki kažejo, da se manjšata tako obseg podeljenih štipendij kot tudi njihova višina. V dobrem desetletju se je število prejemnikov skrčilo za približno dve tretjini. Kot smo poročali v Dnevniku, je leta 2010 štipendije prejemalo 13.284 prejemnikov, povprečna višina mesečne štipendije pa je znašala 195 evrov. Leta 2020 je Zoisove štipendije prejemalo le še 4674 prejemnikov, povprečna višina štipendije pa se je zmanjšala na 162 evrov. In upad se ni ustavil. Po zadnjih dostopnih podatkih dijaki, ki prejemajo Zoisove štipendije, vsak mesec na račun prejmejo nakazanih 142 evrov. Primerljivo nadarjeni študentje prejmejo 166 evrov.
V zadnjem času se je sicer obseg sredstev, ki jih država namenja spodbujanju nadarjenih, nekoliko povečal. Iz javnega štipendijskega sklada, ki upravlja Zoisove štipendije, so sporočili, da se tudi število na novo podeljenih štipendij v zadnjih nekaj letih povečuje. Vendar kot je razvidno iz podatkov, »okrevanje« Zoisovega sklada ni zadostno, da bi ublažilo dolgoletni upad.
Zaradi zapostavljanja področja nadarjenih so pedagoški strokovnjaki zaskrbljeni. Profesorica z ljubljanske pedagoške fakultete Mojca Juriševič je med drugim opozorila na neurejeno zakonodajo, pomanjkanje strokovnih podlag in prepuščanje učiteljev mentorjev delu, kot se je slikovito izrazila, »na osebni pogon«. Finančni mehanizmi spodbujanja talentov pa so, namesto da bi zanje našli prostor v temeljnem proračunu, vse bolj prepuščeni nabiranju evropskih sredstev. Strokovnjak za štipendijsko področje Mirt Nagy je že pred leti predstavil tudi konkreten predlog: izboljšati je treba merila za izbor Zoisovih štipendistov, jih predhodno empirično preveriti, jim določiti dodatne obveznosti in spodbuditi njihovo vključevanje v dodatne, ustvarjalne aktivnosti; istočasno pa je treba spodbuditi razvoj različnih oblik dodatnih šolskih in izvenšolskih dejavnosti, ki služijo razvoju nadarjenosti. Omogočiti je treba tudi vnaprejšnje povezovanje Zoisovih štipendistov z zainteresiranimi delodajalci, da bi talenti imeli pred seboj perspektivo.
Zoisove štipendije so morebiti videti kot dodana vrednost v sistemu izobraževanja, a v resnici gre za osnove. Poraja se namreč vprašanje, ali se Slovenija res lahko – v perspektivi – postavi ob bok najboljšim državam, ki »tekmujejo« zlasti na področjih znanosti in tehnologije, če pa že v začetni fazi premalo ceni talente. Pri tem niti ne gre toliko za sposobnost prepoznavanja talentov – ti sistemi na raznovrstnih področjih, od primarnih raziskovalnih nalog do porajajoče se umetnosti, delujejo. Ko je treba talente podpreti, pa država ne prevzame odgovornosti.
