Davno so minili časi, ko so bili za otroke najbolj nevarni neznanci v belih kombijih, oboroženi s sladkarijami. Spolni plenilci nanje prežijo tudi doma ali prek pametnih naprav, ki so postale neizogiben del skoraj vsakega budnega trenutka mladih. Prijav zlorab otrok bodisi »v živo« bodisi prek spleta je iz leta v leto več. Pandemija je za pedofile predstavljala raj, v hipu so se prilagodili »novi realnosti«. Povpraševanje je generiralo ponudbo. Kakor neverjetno se sliši, obstajajo celo priročniki s podrobnimi opisi, kako pristopiti k otroku, kako ga zlorabiti, kako se izogniti prijetju. In tega si med seboj ne izmenjujejo le storilci tisoče kilometrov stran, temveč tudi pri nas. V Sloveniji. Črni trg naročanja fotografij in posnetkov zlorab je zacvetel. Ponekod so storilci zlorabe celo prenašali v živo in sprejemali navodila, želje plačnikov, ki so tako izživljali svoje najmračnejše, bolne fantazije. Na temnem spletu, in to ne zgolj v času koronavirusa, celo organizirajo tekmovanja za »najboljši video zlorabe otroka«. Še več – resnične, čeravno redke, so tudi zgodbe o starših, ki z namenom spolne zlorabe otroka spravijo na svet.
Na žalost za mnoge otroke pravi pekel predstavlja njihov dom. Kraj, kjer bi se morali počutiti najvarnejše. Dedki, strici, prijatelji staršev, sosedi in očetje ljubezen malčkov izkoriščajo za potešitev spolne sle. Vedo, da bodo otroci tiho, molk si kupijo bodisi s sladkimi obljubami bodisi z grožnjami. Pred leti je pri nas odmeval primer moškega, ki je več let spolno zlorabljal pastorki in ju izkoriščal za izdelavo neprimernega materiala. Ob aretaciji sta deklici obiskovali nižja razreda osnovne šole, za zlorabo naj bi vedela tudi njuna mama. Moški je krivdo priznal, na krškem sodišču je bil obsojen na 23 let zapora. Na tri leta manj je bil pred tem obsojen »ptujski Fritzl«, ki je doma več let zlorabljal tri hčere, z eno je imel otroka. Sta dve desetletji za zapahi pravična kazen za uničenje življenj, še preden se ta sploh zares začnejo? Analiza višine odrejenih kazni je težka, če ne celo nemogoča, saj večina postopkov zaradi spolne zlorabe otrok poteka za zaprtimi vrati. Kar je sicer prav, ker je treba otroke zaščititi, po drugi strani pa tudi narobe, saj javnost tako nima konkretnega vpogleda v problematiko. Bolj kot prej omenjena ekstremna primera zlorabe so problematični vsi tisti, ki ne izstopajo. Moški (žensk med pedofili je neprimerljivo manj), ki imajo na računalnikih na tisoče, če ne celo milijone posnetkov golih otrok, celo dojenčkov. Podobe, ki pretresejo še tako hudega vajene kriminaliste. In moški, ki so potem obsojeni na pogojno kazen. Ker na sodišču potočijo solzo, ker imajo še vedno podporo družine, ker so »fejst« in ugledni možakarji. Ampak še enkrat. Gre za povpraševanje. Ki generira ponudbo.
Po drugi strani solze, ki jih žrtve točijo med nečloveškimi zlorabami, storilcev ne omehčajo, otrokom pa tudi ne pomagajo. Kakor tudi ne zavedanje, da ob njihovih spolnih zlorabah joče Bog, kakor je pred leti dejal papež Frančišek. V takih primerih tudi on ne more pomagati. Kaj pa lahko? Ozaveščanje. Izobraževanje. Brez potrebnega pogovora o pasteh, ki na najmlajše prežijo prek spleta, je moderna tehnologija v njihovih rokah kaj hitro tiktakajoča bomba. A kaj, ko se starši o tem neradi pogovarjajo, ker si zatiskajo oči, se obrnejo stran, ker je ne vedeti lažje. Ker se take grozote nikakor ne dogajajo samo v (že na videz) disfunkcionalnih družinah. O neprimernih dotikih, pogovorih z neznanci prek spleta, tudi moških v belih kombijih, se je treba z otroki pogovarjati. Če so dovolj stari za telefon v rokah, so dovolj stari za take pogovore. Storilci se zanašajo prav na to, da je o takih tabujih težko razpravljati. Statistika kaže, da je število prijavljenih primerov spolnih zlorab otrok le vrh ledene gore. In da je dejanskih kaznivih dejanj mnogo mnogo več, a se jih ne prijavi. Ker otroci (ali pa njihovi bližnji, celo mame!) o tem molčijo. V tišini pa se zlo samo še razrašča.
