V bolnišnicah imajo vrata, ki jih osebje odpira le ženskam v spremstvu moškega. Ne gre za zaplet v distopičnem romanu, na kakršne se spomnimo, ko se po svetu krušijo davno izborjene svoboščine. Kršitve pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok so že dobri dve desetletji vsakdan tudi pred našim pragom. Celo kadar je neplodnost dokazana, pot do pomoči pa jasna, pacientke v slovenskem zdravstvu naprej povprašajo o zakonskem stanu.
Oblasti so pravice, ki so jih v nekdanji državi imele že v sedemdesetih letih, ženskam odvzele manj kot desetletje po slovenski osamosvojitvi. Kasnejši poskus poprave očitnih krivic se je ustavil na referendumu, na katerem je večina odločala o življenju manjšine. Otroci, ki so nekoč s pomočjo medicine še smeli na svet, danes pa v naši družbi ne bi bili več dobrodošli, so medtem odrasli. Koliko trpljenja je povzročila zakonodaja, ki sloni na fantazmah o pravih mamah, ne bo nikoli mogoče izmeriti.
Nekatere ženske in pari v želji po starševstvu, ki jim ga država onemogoča, odhajajo čez mejo. Ali bodo njihovi otroci spočeti, je na koncu odvisno tudi od globine njihovih žepov. Tako neprehodne ograje je pred svoje državljanke, ki si želijo otrok, postavila le še peščica članic EU. Podobno pot kot Slovenija je kasneje ubrala še Poljska, kjer pa je bil kontekst jasen. Onemogočanje postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo za samske ženske in pare istega spola je tam sovpadalo z vse strožjim omejevanjem pravice do splava. V Sloveniji je krčenje prostora svobode spremljalo bistveno več sprenevedanja. Ginekološka stroka je začela v času omejevanja pravic na primer modrovati, da zdravi le pare. In zamolčala, da so v bolnišnicah prejšnja leta pomagali tudi ženskam brez moškega.
Dostop do zdravljenja neplodnosti in oploditve z biomedicinsko pomočjo so poslanci omejili v mandatu vlade Andreja Bajuka. Takšno ureditev pa so po referendumu, na katerem je večina glasov prikimala konservativnim pogledom na družino, dopuščale tudi naslednje vlade. Politiki so odgovornost prelagali na ustavno sodišče, ustavno sodišče pa se je vsebinski presoji vedno znova izognilo. Enkrat je bilo dokazov o tem, kakšno zdravljenje potrebuje neplodna ženska, premalo, pa čeprav bi enaki izvidi zadoščali za zdravljenje neplodnosti pri njeni poročeni sodržavljanki. Drugič je ustavno sodišče s prstom pokazalo na poslansko večino, ki je imela priložnost, da očitane neustavnosti odpravi z zakonsko spremembo.
Ženske, ki jih zakon izloča iz zdravljenja neplodnosti, niso skupina, s katero bi si dali ljudje na pozicijah moči kaj posebej opraviti. Še največ truda je bilo v Sloveniji doslej vloženega v razglabljanje, zakaj ne bi bile primerne mame. O tem, kakšne so sestavine ljubečega okolja odraščanja, smo v dosedanjih razpravah slišali malo. Ko se sprašujemo o odgovornosti za več kot dve desetletji diskriminacije, se zato ne smemo zadovoljiti z zgražanjem nad varuhi ognjišča, ki vztrajajo v svojih prepričanjih o vlogi ženske. Ključ do odgovora, zakaj se ni ves ta čas premaknilo nič, se skriva v (ne)dejavnosti tistih oblastnikov, ki niso bili navdušeni nad trenutno ureditvijo. A jih hkrati ni dovolj motila, da bi skušali kljub tveganju referenduma popraviti zakonodajo.
V primeru poroke istospolnih partnerjev in njihovega posvajanja otrok sta temo presvetlila para, ki sta znala ustavnemu sodišču vešče utemeljiti svojo prikrajšanost. Bojazen, da bo treba na podoben način čakati na padec ograj pri zdravljenju neplodnosti, je utemeljena. Na potezi so oblasti, ki so volilce nagovarjale z idejami o svobodi in enakopravnosti.
