Leta 1979 je moja knjižnomoljska nrav doživela epifanijo: prvič v življenju sem vstopila v Plečnikovo Narodno in univerzitetno knjižnico, ki je s svojo arhitekturo, čarno čitalnico in z do stropa zatrpanim romanskim oddelkom odsevala natančno to, kar so mi pomenile knjige: neskončnost. Te očaranosti niso zabrisali nobeni kasnejši obiski tujih knjižničnih biserov.
A že takrat je bila NUK v zelo slabem stanju. Plečnik jo je narisal v 30. letih, po zaslugi študentov, ki so s protesti odpravili beograjsko blokado gradnje, je bila slavnostno odprta leta 1941; leta 1944 je preživela še strmoglavljenje italijanskega poštnega letala na njeno streho in uničenje 60.000 knjig.
Po vojni se je polnila, vzdrževanje je bilo minimalno in začelo je zmanjkovati prostora, zamakalo je, gradivo je propadalo, zaposleni so delali v zelo slabih pogojih. Že v 80. je bilo jasno, da je treba ukrepati. Ko so jo po prelomu tisočletja končno prenovili, pa je bilo kristalno jasno tudi, da NUK ne more več zadostiti vsem zahtevam in potrebam časa in da potrebujemo NUK II (k sreči ni nikomur padel na pamet prizidek).
Med tem spoznanjem in političnimi odločitvami vse do danes pa je seveda ... globoko brezno. Večina odločevalcev je NUK prvič videla od znotraj šele, ko so dobili moč odločanja o njegovi prenovi in o gradnji NUK II, večina kljub očaranosti enostavno ni razumela krucialnega pomena knjižnice za državo, saj je znanje pri nas zvedeno na neposredno utilitarnost – to je pač žalostno dejstvo kulturne zaostalosti velikega dela slovenskih izobražencev. Ne le, da je dolga vrsta ministrov vedno podlegla argumentu o »bolj pomembnih« investicijah, ampak je vsak vedno začel ab ovo, na začetku, iz nič. Kot je leta 2019 dejal Jernej Pikalo: »Druga možnost so evropska sredstva, o katerih razmišljamo, že vse odkar smo prišli na ministrstvo.« Odkar so prišli na ministrstvo? Ker lahko postaneš minister, ne da bi se zavedal ključnih izzivov funkcije? Ker mu strokovnjaki na ministrstvu niso takoj na mizo položili petintridesetletne kronologije »razmišljanj«?
In tako je od vseh razmišljanj zastarala prva, Mušičeva natečajna rešitev in tudi ta, zdaj aktualna, Bevk-Perović, ima že enajst let in zaradi poostrenih zahtev ne more več kandidirati za sredstva iz evropskega načrta za okrevanje in odpornost. Tega tudi Golob ni vedel in je sprva javno govoril prav o tem finančnem viru, sledila pa so različna »razmišljanja«, od posojila pri evropski banki do končnega spoznanja, da je treba NUK II zgraditi z državnim denarjem.
Projekt NUK II naj bi stal okoli 100 milijonov evrov. V letošnjem proračunu so mu namenili drobiž, prihodnje leto naj bi dobil tri milijone, leta 2025 enajst, leta 2026 pa sedemintrideset milijonov. Največji delež, 46 milijonov, bi sledil leta 2027, torej po volilnem letu. Predsednik vlade o dveh mandatih sicer nič več ne govori, a težave bodo tudi znotraj prvega, saj so zneski visoki, proračunov za leti '25 in '26 še ni, časi pa prekleto negotovi. Bogovi vojne, vojnih profiterjev in podnebnih sprememb so vse bolj besni. Vse to pa dejansko hrani točno tisto »zdravo pamet«, ki odločevalcem prišepetava, da zdaj »ni pravi čas«. Ni bil v 80., ne 90. letih ... in ne zdaj. In ravno v tem je kleč: za prave stvari je vedno pravi čas. Razlika med politikom in državnikom, to vemo, je, da si ob »milozvočnih« prišepetovalcih nalije vosek v ušesa.
