Bolniki, ki bi morali biti ob zelo hitri napotitvi na vrsti v dveh tednih, na prvi pregled čakajo tudi po štiri mesece. Prebivalci Slovenije to zimo znova izkušajo, kako malo se lahko zanesejo na napovedi o krajšanju čakalnih dob. Tudi v osnovnem zdravstvu se ukrepi za boljšo dostopnost niso prijeli čisto tako, kot so si zamislile oblasti. Za nekatere, ki so izgubili zdravnika, v novih ambulantah za neopredeljene ni prostora. Upi, da vsaj v teh ambulantah ne bodo omejevali vpisov, so v Ljubljani skopneli hitreje od januarskega snega.
Za upravičene so se izkazale bojazni, da se bodo v osnovnem zdravstvu tudi v tem primeru pojavljale zelo različne prakse. Kako naj delujejo ambulante za ljudi brez zdravnika, so predpisali na ministrstvu za zdravje, a so zdravstveni domovi v domeni občin. Osnovno zdravstvo je tako brez jasnega skupnega imenovalca, ob razglašeni zdravstveni politiki pa je dostopnost oskrbe odvisna od posameznikovega kraja bivanja.
Tudi bolniki, ki zdravnika še imajo, »svoje« ambulante ob bolezni ne prikličejo nujno. Pripovedi o večurnem ali celo večdnevnem sedenju ob telefonu in prerekanju z osebjem, ki včasih namesto zdravnika postavlja diagnoze, so se minuli teden potrdile v poročilu zagovornika načela enakosti. Pokazalo se je tudi, da je stik posebno težko navezati v ljubljanskem zdravstvenem domu. Odhodi zdravnikov – samo lani jih je bilo 23 – so le še prispevali k obremenitvam osebja, ki ostaja. V takih okoliščinah se bolniki kaj hitro počutijo nezaželene.
Osebja manjka tudi v ljubljanskih ambulantah za neopredeljene paciente. Da se bo to zgodilo, je bilo ob že znanih kadrovskih razmerah mogoče vnaprej predvideti. Težko je na primer razumeti, zakaj niso smeli zdravstveni domovi v teh ambulantah takoj vključiti upokojenih zdravnikov. Na upokojence se, kot so pokazali odgovori zdravstvenih domov na Dnevnikova vprašanja o »zunanjih« specialistih, marsikateri zavod že danes vsakodnevno naslanja.
Tudi ko gre za delo pogodbenih zdravnikov v zdravstvenih domovih, slika ni enotna. Kadrovska kriza ni povsod enako huda in nekateri zavodi niso poiskali zunanjih specialistov. Kar pa bolnikom še ne zagotavlja, da si bodo lahko zdravnika tam izbrali na novo. Proste ambulante družinske medicine so posejane zelo na redko. Zdravnikom, ki se bodo šele zaposlovali, ne bo treba sprejeti vseh pacientov predhodnikov, ki so odšli v pokoj ali k drugemu delodajalcu. Možnost, da se bo prebivalec Slovenije znašel med pacienti ambulant za neopredeljene, je vse večja.
Hkrati se marsikje zatika tudi pri pokrivanju bolniških in drugih odsotnosti. Da se skušajo v ambulante za ljudi brez zdravnika zateči tudi njihovi sokrajani, ki do svojega zdravnika ne morejo, ni bilo posebno presenečenje. Ministrstvo za zdravje je že dopustilo izjeme. Ambulante za neopredeljene lahko v skrajni sili obiščejo tudi ljudje, ki imajo zdravnika v tistem trenutku le na papirju. Hkrati pa zdravstveni domovi ponekod vzporedno ohranjajo tudi dosedanjo nadomestno oskrbo za bolnike brez zdravnika. Na voljo je na primer za ljudi, za katere v novih ambulantah za neopredeljene (še) niso našli prostora. Zdravstvo je iz dneva v dan bolj razdrobljeno, oskrba pa nepregledna.
Pravica do izbire zdravnika je okrnjena do skrajnosti, na novo odprte ambulante pa mašijo raznovrstne sistemske luknje. Podobno se je začelo pred leti dogajati z novozgrajenimi urgentnimi centri. Ti so sčasoma postali praktično edina točka, ki za bolnike ni samo pogojno dostopna. Tudi dogajanje v ambulantah za neopredeljene že v prvih tednih odseva širše težave javnega zdravstva. S pomembno razliko: v nasprotju z urgencami njihova vrata niso nujno odprta za vsakogar, ki trka nanje.
