Tako imenovano reprezentančno okno, ki so ga, mimogrede, slovenski nogometaši opravili z dvema simpatičnima zmagama, so nogometni klubi v prvi slovenski ligi izkoristili za temeljito jesensko čiščenje. Večina je iskala kadrovske rešitve in spet večina je iskala trenerje, ki bi obrnili krivulje slabših rezultatov in vprašljive forme navzgor. Naj že takoj omenimo, da pri najboljših in najpremožnejših klubih v slovenski ligi od prvih tekem v sezoni, torej od 22. oziroma 23. julija, ni praktično nobenega starega trenerja več. Klubi s trenerji niso bili zadovoljni ali pa so jim trenerji enostavno ušli k boljšim plačnikom.
Po vrsti. Pri Olimpiji je Španca Alberta Riero zamenjal Portugalec Joao Henriques, ki so ga nagnali, čeprav je Olimpijo prvič v zgodovini pripeljal v skupinski del evropskega tekmovanja. Henriquesa je po dolgih in skoraj javnih pogajanjih med lastniki Olimpije in Kopra zamenjal Ljubljančan Zoran Zeljković. Pri Celju so na začetku sezone zamenjali ukrajinskega stratega Romana Pilipčuka in pripeljali Alberta Riero, ki je ob visoki odškodnini (200.000 evrov in bonusi) odšel v Francijo, zato so zaposlili Hrvata Damirja Krznarja, ki so ga nekaj dni prej odpustili Mariborčani. Vijoličasti so vzeli na trenersko mesto domačina in svojega bivšega Anteja Šimundžo. Veliko imen, pa govorimo samo o treh naših najboljših moštvih v lanski sezoni.
Koper je ob odhodu Zorana Zeljkovića zaposlil prav tako Ljubljančana Safeta Hadžića, ki je bil doslej v Zeljkovićevem štabu skavt za iskanje nadarjenih slovenskih nogometašev. Naprej. Mura je sezono začela z bivšim trenerjem ljubljanskega Brava Dejanom Grabićem, ko so ga odpustili zaradi slabih rezultatov. Ekipo je namesto njega nekaj tekem vodil domačin Darjan Slavic, a tudi z njim niso bili zadovoljni, zdaj so zaposlili srbskega stratega Vladimirja Vermezovića. V Domžalah jim je, malo zaradi slabih predstav, malo pa tudi zaradi dobre ponudbe iz tujine, ušel slovenski trener Simon Rožman, zamenjal ga je ljubljanski strokovnjak Dušan Kosić. Lahko bi rekli, da so postale zamenjave oziroma iskanja novih trenerjev bolj običajna kot vztrajanje z istim trenerjem nekaj let. Zanimivo, trenerjev letos niso menjali bolj pri dnu, pri ljubljanskem Bravu, v Kidričevem pri Aluminiju, v Radomljah in v Rogaški Slatini.
Pogoste trenerske menjave med sezono so razen v redkih primerih značilne za neurejena nogometna okolja, za klube, ki nimajo izdelane strategije. Saj veste, koliko časa sta bila recimo trenerja Alex Ferguson pri Manchestru Unitedu ali Arsène Wenger pri Arsenalu. Se je pa predvsem ob prestopu Zorana Zeljkovića iz Kopra v Olimpijo vseeno nekaj zgodilo prvič: kluba sta se pogajala o odškodnini. V slovenskem prvenstvu se še o odškodninah za najboljše nogometaše v zadnjem času ni veliko govorilo. Nogometaši, tisti, ki niso podpisali pogodb v tujini, so največkrat potovali na relaciji Domžale, Radomlje, Bravo proti Celju, Mariboru in Olimpiji za bedne odškodnine. V primeru Zorana Zeljkovića naj bi Koper, torej Ante in Ivica Guberac, najprej zahteval kar 300.000 evrov. Koliko je iztržil, ni povsem jasno.
Je pa takšna odškodnina že znamenje, da so se lastniki klubov začeli zavedati, da je lahko dober strateg na klopi vreden toliko kot dober napadalec, branilec ali vratar. To pa pomeni, da se bo morda tudi v Sloveniji začel igrati pravi nogomet. Nogomet, ki vključuje dobre direktorje, športne direktorje, skavte, maserje, zdravnike, kondicijske trenerje …
