Vrag je vzel šalo. Ni več daleč dan, ko se bo promet na slovenskih (avto)cestah ustavil. Že današnje stanje je nesprejemljivo, saj smo ljudje nezadovoljni in zaskrbljeni. Z razlogom. Ko za pot od Kopra do Ljubljane namesto 50 minut porabiš dobre tri ure, je nekaj močno narobe, pri čemer to ni prometna nesreča ali dela na cesti. Potreb po migracijah po cesti je enostavno preveč, število vozil pa občutno večje, kot so bile ceste primarno dimenzionirane. In ko enkrat zastane promet na avtocesti, se sproži plaz, ki preplavi tudi državne in lokalne ceste. Uporabniki namreč s pomočjo sodobnih navigacij iščejo alternativne poti, a jim nihče ne pove, da ne bodo prav nič na boljšem. Nasprotno. Na mnogih lokalnih cestah namreč župani uvajajo nov prometni režim, po katerem je promet ob določenih urah dovoljen le s posebnimi dovolilnicami, ki jih dobijo prebivalci tamkajšnjih naselij. Tako se pot za marsikoga spremeni v nočno moro. Čeprav gre morebiti celo za nezakonito rešitev, je po človeški plati razumljiva.
In kdo je za vse skupaj kriv? V Sloveniji praviloma – nihče. Odgovorni, naj gre za Dars, ministrstvo za infrastrukturo ali navsezadnje predsednika vlade, zadnjih 15 let problematike niso obravnavali resno. Avtocest niso širili, temveč so jih kozmetično popravljali in postavljali drage protihrupne ograje, namesto da bi sledili vzorom iz sosednjih Italije in Avstrije, kjer veliko vlagajo v širitve štiripasovnih avtocest v šestpasovne, ki zagotavljajo kolikor toliko znosen in tudi varen promet. Da o tem, da imajo na območju velikih mest celo osempasovnice, sploh ne govorimo. Dejstvo je, da je ustrezna infrastruktura pogoj za razvoj gospodarstva in mobilnost prebivalstva. Da ne bo pomote: v Sloveniji imamo avtocest veliko, saj se med državami Evropske unije po kilometrih avtocest na milijon prebivalcev uvrščamo visoko. A kaj, ko so poddimenzionirane. Stroka zato opozarja, da je nujno treba dodati tretje pasove na najbolj problematičnih avtocestnih odsekih. Ali je ob trenutnih »strokovnjakih«, odgovornih za prometno politiko, to mogoče narediti hitro in učinkovito, pa je veliko vprašanje. Tudi zato, ker v Sloveniji sploh nimamo državnih prostorskih načrtov za te probleme, širjenje omrežja pa zahteva kompletne prostorske procese, čeprav avtocesta nekje že poteka, kar v tujini ni običajno. Pri čemer se je treba zavedati, da bo gradnja, tudi če bo zelo hitra, povzročala še več zastojev. Hitra in neboleča rešitev ni (več) na voljo.
Pred nami so meseci, ki so za promet vselej zelo zahtevni, saj ob običajnem dnevnem toku izdatno povečajo tranzit. V steklenico za liter pa ne gre več kot liter, pravi pravilo cestne pretočnosti. Ker z avtomobilom opravimo kar 85 odstotkov vseh poti, je razumljivo, da je zastojev več, kot jih je bilo kadar koli, zato je razvoj javnega potniškega prometa, predvsem železniškega, ki naj bi prevzel vlogo avtomobila, edina smotrna rešitev. A naše železniško omrežje je slabo razvito, z javnim potniškim prometom pa je opravljenih bore malo poti. Tudi zato smo v Sloveniji tako zelo odvisni od osebnega avtomobilskega prometa. Nekateri so sicer prepričani, da ni več daleč dan, ko se bomo vsi vozili po železnicah in z javnim prometom, kolesarili ali hodili peš, a je to v letu 2023 vsaj za Slovenijo scenarij, ki je oddaljen svetlobna leta.
Za vse, ki smo vsak dan v avtomobilu, bo še naprej veljal napotek: za pot si vzemimo več časa in ohranimo mirne živce. Zdi se namreč, da smo bliže scenariju, po katerem se bo promet ustavil, kot temu, da bodo odgovorni v državi našli ustrezno rešitev in tudi denar zanjo. Žal.
