Ljubljanska Drama je imela v zadnjih desetletjih kar nekaj uspešnih uprizoritev, ki so na programu tega nacionalnega gledališča ostajale dolgo vrsto sezon in doživele množico ponovitev; med njimi je bila nemara najbolj znana komedija Art, ki so jo od premiere v marcu leta 1998 igrali skoraj dvajset let. Ravno nekje od konca 90. let preteklega stoletja pa se okoli naše osrednje gledališke ustanove – toda ob precej manjšem navdušenju tako neposredno vpletenih kakor običajnih gledalcev – plete še ena zgodba, ki je v vsem tem času zamenjala mnogo piscev, režiserjev in nastopajočih, se spreminjala iz tragikomedije v grotesko ter nato v farso, hkrati pa se je ob vseh zapletih in preobratih vsakokrat znova, kakor kakšna limonada sumljive kakovosti, vračala na začetno stanje. Njen naslov: obnova stavbe SNG Drama Ljubljana.
Petkov obisk predsednika vlade Roberta Goloba in ministrice za kulturo Aste Vrečko v razpadajoči gledališki zgradbi, po katerem je premier napovedal takojšnjo umestitev projekta prenove Drame v vladne razvojne programe in zagotovitev potrebnih investicijskih sredstev v skorajšnjem rebalansu proračunov za leti 2022 in 2023, je odprl sveže poglavje v nanizanki, za katero se zdi, da smo v njej videli že (skoraj) vse: od obupnih razmer za ustvarjalce, ki že leta delujejo med plesnivimi stenami ter dotrajano napeljavo, do velikopoteznih načrtov, ki so nato pozabljeni v predalu sprhneli v prah; od optimističnih obljub do poznejših trkov s »finančno realnostjo«, kjer je vedno znova zmanjkalo politične volje za resen začetek njihovega uresničevanja; od večkratnih sprememb končne različice projekta obnove do lanskega jesenskega naliva, med katerim je voda vdrla skozi načeto streho in v potokih drla po hiši, zaradi česar so morali prekiniti predstavo ter evakuirati presenečeno občinstvo. Videli smo številne odlične predstave, ki so nastajale v sramotnih tehničnih (in sanitarnih!) pogojih, ravnatelje, ki so razočarani zapuščali položaj – a tudi kulturne ministre, kakršen je bil Vasko Simoniti, ki so samovoljno posegali v zasnovo prenove ter postopke zanjo nazadnje brez prepričljivih pojasnil ustavili. Povedano drugače, nikoli izpeljana obnova Drame je (podobno kot gradnja nove Narodne in univerzitetne knjižnice, na katero se čaka že vse od prejšnjega tisočletja) vseskozi nudila nazorno prispodobo odnosa slovenske državne politike do kulture in umetnosti – na eni strani velike besede ob slovesnih priložnostih, na drugi pa pogosto pozaba, ko bi bilo treba storiti kaj bolj konkretnega.
Odločenost sedanje vlade, da zgradbo, ki je zadnje izrazitejše obnovitvene posege doživela pred več kot pol stoletja, v najkrajšem mogočem času vendarle prenovi, je v tem smislu gotovo dobrodošla, pa četudi njeno stanje kake druge možnosti pravzaprav ne ponuja. Pa se bo zgodba naposled res premaknila proti zaključku? Nekaj upanja, da bo morda drugače kot v preteklosti, vzbuja vsaj dejstvo, da je vlada tokrat jasno povedala, od kod naj bi prišel denar. Povsem druga tema pa je seveda, da država potrebam kulture vse od osamosvojitve ni namenila praktično nobene resnejše, kaj šele reprezentativne novogradnje, zaradi česar se lahko že prizidek k stavbi iz obdobja pred prvo svetovno vojno zazdi kot pomemben infrastrukturni dosežek – in resnične ambicije se bodo pokazale šele ob premiku s te točke.
