Kar 62.000 prekrškovnih postopkov, 1,7 milijona evrov že plačanih glob, za štiri milijone evrov postopkov izterjav, osemdeset posameznikov, ki so globe »odplačali« v nadomestnem zaporu …, za nameček vse na podlagi dokazano protiustavnih zakonskih določil in vladnih odlokov. To je represivni vidik dvoletnega obdobja epidemije v času tretje Janševe vlade. Za nekatere že bled spomin, v življenja drugih pa se je obdobje negotovosti in izrednih razmer tako močno zažrlo, da njegove posledice čutijo še danes.
Zakon, ki naj bi sistemsko ustavil še odprte postopke, sporne prekrške izbrisal iz kazenske evidence in »kršiteljem« povrnil že plačane kazni, bo v praksi in na simbolni ravni zaprl žalostno poglavje slovenske zgodovine,v katerem se je državni vrh samovoljno igračkal z osebnimi svoboščinami državljanov. V nekaterih primerih celo zgolj in samo z namenom zastraševanja civilne družbe.
Kako moteča je bila slednja za tretjo Janševo vlado, kažejo tudi odzivi ob pripravi zakona, ki bo ustavil oziroma razveljavil prekrškovne postopke na podlagi protiustavnih predpisov. Nekdanji generalni direktor policije, ki bi se po katastrofalnem vodenju policije v času epidemije lahko od sramu le še skril v mišjo luknjo, je denimo ocenil, da gre za aktivnosti za razgradnjo pravne države, v SDS pa celo menijo, da zakon pomeni direkten poziv k nasilju (sic!).
Pri tem gre za popolno sprenevedanje, zavajanje ali pač blodnje iz vzporednega vesolja, saj bo zakon izbrisal le prekrške, ki se nanašajo na protiustavnosti v zvezi z zakonom o nalezljivih boleznih, zakonom o javnih zbiranjih in interventnimi zakoni. Če je kdo v času epidemije kršil javni red in mir ali celo storil kaznivo dejanje, je in bo za svoja dejanja seveda odgovarjal.
Morda so naši možgani vse norosti tedanjega časa iz samoohranitvenega nagona že potlačili nekam globoko v podzavest, toda velja se spomniti, da je ustavno sodišče med drugim ugotovilo, da številni odloki vlade, celo odlok o začasnem šolanju na daljavo, niso bili veljavni, ker jih je vlada enostavno pozabila objaviti v uradnem listu. Predpisana nošnja mask ni imela zakonske podlage, zakon o nalezljivih boleznih pa je dovoljeval zgolj omejevanje ponujanja blaga in izdelkov, ne pa tudi storitev. Vse to je vlada s svojimi odloki preprosto ignorirala. Eklatantno kršenje pravice do zbiranja si je vlada privoščila z drastičnim omejevanjem protestov celo takrat, ko je druge omejitve že povsem sprostila … Pomanjkljivo zakonsko podlago bi tedanja koalicija lahko popravila, vendar je bilo vztrajanje pri zastareli in pomanjkljivi zakonodaji prikladnejše za njeno samovoljno ravnanje.
Ni dvoma, da je zlorabo represije iz obdobja epidemije treba sistemsko nasloviti in jo za v prihodnje preprečiti. Ključni pa bosta finalizacija in izvedba zakona, ki bržkone ne bo minila brez izzivov pri brskanju po evidencah različnih organov, ki so vodili postopke. Prav tako se utegnejo najti nasprotniki zakona, ki ga lahko napadejo s političnimi in pravnimi orožji. Ni namreč običajno, da država z zakonom briše kazni in ustavlja prekrškovne postopke s posameznega področja. Kot je bilo mogoče slišati ob pripravi zakona, so imeli tudi nekateri posamezniki na pravosodnem ministrstvu pomisleke, zakaj so prav konkretne krivice tako pomembne, da jih je treba nasloviti s posebnim zakonom. Vsekakor pa se glede na vse okoliščine zdi povsem prav, da je država »kršiteljem« prišla naproti, namesto da bi jih prepustila samim sebi, da s pritožbami izpodbijajo prekrške – če niso rokov tako in tako že zamudili.
