Potem ko je po porazu s Švedsko v Stožicah in blamaži s Srbijo na kultni Marakani kazalo, da slovenski (reprezentančni) nogomet nezadržno drvi v brezno, sta kanček optimizma vrnila remija z Norveško v Oslu in Srbijo v Ljubljani. Slovenija je od osmih polčasov v letošnji ligi narodov zgolj dva odigrala na ravni srednjega evropskega razreda, prvega z Norveško v gosteh in drugega s Srbijo doma. Kljub polovičarstvu na najboljših dveh tekmah je osvojila dve točki, ker je v Oslu v drugem delu tekme blestel vratar Jan Oblak, v Stožicah pa so Srbi v drugem polčasu doživeli podoben mrk kot Slovenija na evropskem prvenstvu v Charleroiju v Belgiji (prav včeraj je minilo 22 let), ko je proti Jugoslaviji zapravila vodstvo s 3:0.
Pod poraza se je podpisal selektor Matjaž Kek, pod remija pa njegov pomočnik Boštjan Cesar, ki je ekipo vodil po sili razmer, ker je moral 60-letni šef v izolacijo zaradi okužbe s koronavirusom. Ni dvoma, da je nekdanji kapetan in rekorder po številu nastopov za reprezentanco v ekipo prinesel novo energijo, kar je bilo razvidno tudi ob njegovem temperamentnem vodenju tekme. Igralci so mu verjeli, saj je bil pristop takšen, kot je potreben proti kakovostnejšim ekipam: nogometaši so garali, drug drugemu pomagali, tekmeca zvito udarjali po nogah, imeli po koncu tekme krvava kolena, umazane drese in modrice. Če so igralce motivirale zgolj kritike v medijih, zaradi katerih so se po otročje zavili v molk, je nekaj narobe z njihovim odnosom do dresa z državnim grbom. Njihovo stalno govorjenje o odličnem vzdušju in dobrih treningih je postalo moteče in larifari, če tega potem največkrat ne pokažejo na igrišču.
Navijači niso pozabili, da je imela reprezentanca v minulih 12 letih, ko se nikakor ni zmogla uvrstiti na velika tekmovanja, že veliko takšnih prebliskov kot v minulem tednu, ki so se nato hitro sprevrgli v razočaranje. Odkar se je Kek novembra 2018 vrnil na klop Slovenije, je premagal le dve reprezentanci izmed najboljših 50 na svetu: Poljsko in Hrvaško. Kek 2.0 je le slaba kopija Keka 1.0, ki je navduševal z energijo in vizionarstvom. Slovenija je še vedno tam, kjer je bila ob njegovi ponovni inavguraciji pred štirimi leti. V javnosti ima Kek za razliko od retorično manj veščih predhodnikov Kavčiča in Katanca veliko več kredita, vendar je njegovo skrivanje za odlično komunikacijo spregledano.
Trenutno klavrno stanje slovenskega nogometa je predvsem ogledalo (ne)delovanja Nogometne zveze Slovenije (NZS), ki očitno živi v svojem mehurčku v idiličnem okolju na Brdu pri Kranju in nima pravega stika z realnostjo, ko klubi bijejo vsakodnevni boj za preživetje. NZS namreč polovico svojega 18-milijonskega proračuna napolni iz blagajn Uefe in Fife. Iz prve slovenske lige so naredili drugo hrvaško ligo, saj je tekmovanje postalo poligon za vzgojo igralcev iz soseščine, ki so preslabi, da bi se v svojih domovinah prebili v prvoligaške zasedbe. Nogomet je izginil z dveh največjih televizijskih postaj, tekme slovenske lige in reprezentance pa so v neposrednih prenosih na televizijskih kanalih, ki jih pol Slovenije ne vidi. Na kako nizko raven je padlo zanimanje za slovenski nogomet, potem ko je NZS odrinila najzvestejše navijaške skupine, je bilo razvidno v nedeljo v Stožicah, ko so bili navijači Srbije v večini in so se selektor Dragan Stojković ter igralci počutili, kot bi igrali v Beogradu ali Nišu. Problem postaja kroničen in težave se ne bodo rešile same od sebe. Predsednik Radenko Mijatović se je obkrožil s sodelavci birokrati, ki hodijo v službo, a ne čutijo strasti do nogometa. Zamerili so se nogometni žogi, ki vselej nagradi pravi odnos ne le na igrišču, ampak tudi v pisarnah.
