Prvi je družbene in sociološke narave in je vezan na slovensko sprejemanje ali vsaj toleranco do agresivne in ponižujoče komunikacije nadrejenih, ki jo ti ali zanikajo ali pa »prodajajo« kot nujno »delanje reda« in kaznovanje lenuhov. Na tisoče in tisoče zaposlenih v tej državi vam na vprašanje, kako je v službi, ne bo pojasnjevalo svojih delovnih težav, ampak stanje odnosov v delovnih okoljih. Toksičnost odnosov pa ima resne družbene, gospodarske in javnofinančne posledice: uničuje ljudi in duši njihovo proaktivno in ustvarjalno delo. Avtoritarnost znižuje kakovost proizvoda, vsaj to, če že ne bazična humanost, pa bi moralo skrbeti vsakega lastnika, pa naj gre za državo ali za zasebnika.

S koleričnostjo je imel težave že Mitja Rotovnik, a je to takrat obveljalo za folkloro. Uršula Cetinski je neobvladovanje jeze pokazala že, ko je delala na MOL, pa v Slovenskem mladinskem gledališču, pa vendar je postala direktorica največje slovenske kulturne ustanove.

O drugi ravni problema se je tudi razpravljalo že več kot dvajset let. Neomejenost števila mandatov posameznikom omogoča večni stolček, pa naj gre za Festival Ljubljana, SNG Maribor, za Mestno gledališče ljubljansko, za številne galerije, muzeje ... Omejitev na dva mandata, ki jo poznajo marsikje po Evropi, bi bila tako stvar higiene, ki je še posebej potrebna v majhni državi, kjer že tako prevladujejo familiarnost in lobistične povezave na vsakem vogalu. Prvi mandat namreč omogoča uvajanje programskih in vsebinskih sprememb, drugi pa pokaže rezultate. Tretji mandat bi bil mogoč v izrednih okoliščinah. Argument za večne direktorje, ki ga je bilo slišati v teh debatah – »pa saj ni dovolj ustreznih kandidatov« – je poceni manipulacija: kandidatov ni, ker se, letargični ob praksi »večnih«, ne prijavljajo, odločevalec pa jih proaktivno ne išče in ne vabi. To se je v preteklosti pokazalo na neštetih razpisih, kjer so kandidirali le še posebneži brez vsakršnega izpolnjenega pogoja.

In zdaj smo pri tretji ravni: tudi če ne bi bilo mobinga in domnevnih finančnih in drugih nepravilnosti, Uršula Cetinski ni izpolnjevala glavnega pogoja za tretji mandat. To pa je program. Cankarjev dom je deloval po inerciji, ni več prostor različnih estetik, umetniških pristopov, zanimivih gostovanj, ampak deluje po inerciji nekaj utečenih sklopov, kot so Liffe, abonma klasične glasbe, jazz program v Klubu CD in koncerti evergreenov tipa Kreslin. Edina dobrodošla novost so bili nastopi kritičnih slovenskih filozofov, v tem je zabaven paradoks; a tudi ti ne morejo govoriti vsak teden. O kvalitetni mednarodni gledališki, plesni ali likovni ponudbi ni ne duha ne sluha, knjižnega sejma ni zamenjalo nič.

Dvorane v CD samevajo, pa vendar je bivša direktorica zavrnila najboljšo rešitev za ansambel Drame, da bi se ta po začetku prenove začasno naselil k njim. S tem bi pridobili vsi. Gledališčniki bi tako rekoč ostali »na lokaciji«, zelo verjetno ohranili staro in deloma dobili tudi novo publiko, ki je v halo na Litostrojski pač ne bo mogoče pritegniti. Državo bi ta rešitev stala veliko manj kot najem tamkajšnje hale, nad katerim visi tudi senca dvoma. Pridobil pa bi tudi Cankarjev dom, če bi to začasno pomoč kulturni ustanovi, financirani iz iste malhe, razumel kot izziv, kot eksperiment, v katerem bi lahko našel nove modele delovanja, dodatno občinstvo, več življenja.