Omejitev števila županskih mandatov je sicer po vsakih volitvah aktualno, a je tudi zelo občutljivo vprašanje. In kot pri vsakem občutljivem vprašanju obstajajo številni dobri argumenti tako za kakor proti taki rešitvi. Nasprotniki omejevanja števila mandatov bi recimo znali povedati, da je prepoved vnovične kandidature župana v popolnem nasprotju s političnimi načeli, saj bi morali le volilci odločati, koga si želijo na čelu občine. Zagovorniki pa po drugi strani recimo izpostavljajo, da bi z omejevanjem mandatov lahko dosegli bolj raznolik nabor kandidatov, v politiko pa bi pritegnili nove obraze s svežimi idejami in pogledi na delovanje občin.
Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, zakaj volilci svojega nezadovoljstva z županom ne izrazijo na volitvah in se preprosto odločijo za protikandidata. Raziskave kažejo, da imajo obstoječi župani pri ponovni izvolitvi večje možnosti kot protikandidati, saj se volilci kljub pomanjkljivostim raje odločijo za kandidata, ki ga poznajo, kot da tvegajo z manj poznanim imenom. A dolgoletni župani imajo tudi še kakšno prednost več, kot je znano ime, in ravno odgovor na vprašanje, kaj so vzroki za pojav tako imenovanih večnih županov, ponuja še kakšno drugo rešitev, kot je zakonsko omejevanje števila mandatov.
Res je, da je v enem mandatu praktično nemogoče izpeljati omembe vredne investicije v občini in da sta za presojo uspešnosti župana prej potrebna dva mandata. Če bi obveljala predlagana omejitev števila mandatov, bi se moral uspešen župan na tej točki posloviti, volilci pa bi srečo morali iskati pri drugih kandidatih. A gre za dvorezen meč: uspešen župan lahko v rokah nabere toliko moči in si pribori tolikšno konkurenčno prednost pred protikandidati, da ga brez kapitalnih napak na naslednjih volitvah težko kdo ogrozi.
Svojo popularnost lahko gradi na všečnih projektih, ki za kraj pogosto niti niso nujno najpomembnejši, izogiba se kontroverznim ukrepom, čeprav bi bili potrebni, javno podobo pa lošči v občinskih glasilih in na družbenih omrežjih, ki so na žalost v marsikateri občini že edini vir lokalnih informacij. Mimogrede lahko župan izkoristi tudi občinske predstavnike za odnose z javnostmi, za katere je postalo že samoumevno, da bodo med službo »furali« še njegovo permanentno predvolilno kampanjo.
Še pred morebitnimi posegi v volilno zakonodajo bi lahko torej poskusili uvesti principe participativnega proračuna, ki bi odločanje o več kot le nekaj drobtinicah prepustil občanom. Nujno bi bilo finančno podpreti neodvisne lokalne medije, da se volilci ne bodo zanašali le na županu naklonjene informacije v občinskih glasilih. Prepovedati bi morali delo občinskih uslužbencev za predvolilno kampanjo župana. Sume korupcije in nepotizma na občinski ravni pa bi tako in tako morala resno raziskovati policija in tožilstvo. To bi bil dober začetek.
