Ko je avstrijski zunanji minister Alexander Schallenberg včeraj zaključeval obisk v Ljubljani, so tudi avstrijski mediji precej natančno in hitro povzeli, kje nas Slovence žuli čevelj v sicer »odličnih prijateljskih odnosih«. Slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon je namreč Schallenbergu položila na srce, naj Avstrija še enkrat preveri, ali je nadzor na mejnih prehodih med Slovenijo in Avstrijo res potreben, a ji je kolega z Dunaja odgovoril, da ne vidi druge alternative. O njegovi izjavi je mogoče upravičeno dvomiti.
Če se ozremo slabih 15 let nazaj, ko je 21. decembra 2007 Slovenija vstopila v schengensko območje, je na Šentilju takratni avstrijski gospodarski minister Martin Bartenstein, strankarski kolega današnjega zunanjega ministra iz vrst avstrijske ljudske stranke, izrazil veselje, da lahko državi skupaj praznujeta ta pomembni dan, saj ukinitev mejnih kontrol pomeni več svobode za obe strani, EU namreč ne predstavljata le gospodarstvo in varnost, pač pa tudi svoboda gibanja. To veselje in svoboda sta trajala le do jeseni 2015, ko je Avstrija ponovno uvedla nadzor na mejnih prehodih s Slovenijo in ga od takrat pa do danes vselej podaljšala za po njenem mnenju »dovoljenih« šest mesecev. Glede na to, da je avstrijski notranji minister Gerhard Karner nadzor na mejnih prehodih med Slovenijo in Avstrijo 12. maja letos znova podaljšal do 11. novembra, bi lahko pod črto sklenili, da sta naše veselje in svoboda trajala komaj dobro polovico časa, kar pripadamo schengenskemu klubu, ki nam je obljubil prosto potovanje po Evropi brez čakanja in izkazovanja svoje identitete na mejnih prehodih.
Neki 36-letni državljan EU je te obljube vzel dobesedno in leta 2019 na mejnem prehodu Šentilj ni hotel pokazati svojega osebnega dokumenta. Zaradi tega je moral plačati 36 evrov kazni. Zato in nasploh zaradi nadzora na mejnem prehodu je vložil tožbo na pristojnem sodišču na avstrijskem Štajerskem, to pa je vprašalo sodišče Evropske unije, kdo ima zdaj prav. Sodniki v Luksemburgu so aprila letos odločili, da Avstriji od leta 2017 ni uspelo dokazati, da ji zaradi odprtih meja grozi neka nova neposredna nevarnost, drugačna, kot je bila tista leta 2015, ko je uvedla mejni nadzor zaradi balkanske begunske poti. To namreč zahteva schengenski kodeks, ki predvideva, da je neka država v določenem času v sodelovanju s prizadetimi državami sposobna odpraviti grožnjo, zaradi katere je sprva omejila svobodo gibanja. Slednjo svojim državljanom oziroma državljanom članic obljublja tudi Evropska unija, po javnomnenjskih raziskavah, s katerimi evropska komisija preverja razpoloženje prebivalcev Unije, Eurobarometru, pa je prav to ena od svoboščin, ki se ji ti niso več pripravljeni odpovedati.
Na koncu bodo o upravičenosti tožbe 36-letnega tožnika, ki ni hotel pokazati potnega lista, odločali sodniki na avstrijskem Štajerskem, a kdor vrže pogled na statistične podatke zveznega kriminalističnega urada in avstrijskega statističnega urada iz zadnjih nekaj let, se upravičeno sprašuje, zakaj hudiča Avstrijci poleg tiste z Madžarsko nadzorujejo prav mejo s Slovenijo. Glede Madžarske je še mogoče razumeti, kajti lani so največ ilegalnih migrantov zajeli na Gradiščanskem, ki pretežno meji na Madžarsko, a na drugem mestu je Spodnja Avstrija, ki meji na Češko in Slovaško, na mejnih prehodih z obema pa Avstrija ne opravlja nobenega nadzora več. Predlani je bil glede ilegalnih prebežnikov zloglasen mejni prehod pri Nežiderskem jezeru, vendar Šentilja ni na nobenem od teh seznamov.
