Pred dnevi je nemški kancler Olaf Scholz v svojem govoru na münchenski varnostni konferenci v želji, da Zahod tudi zaradi večje podpore svojim stališčem glede vojne v Ukrajini najde več posluha za globalni jug, moral prikimati lanskim mislim indijskega zunanjega ministra Subrahmanjama Džaišankarja. »Evropa se mora izogniti miselnosti, da so problemi Evrope problemi sveta, problemi sveta pa da niso problemi Evrope,« je dejal Džaišankar. »Nekaj je v njegovih besedah,« je z diplomatsko tenkočutnostjo pepel po Zahodu posul Scholz.
Zavedanje o globalnem jugu se je v prvem letu velikih sprememb od začetka vojne v Ukrajini močno povečalo. Tako v ZDA in Evropski uniji kot tudi v Rusiji. Washington in Bruselj sta reševala predvsem prehransko krizo, ki je zaradi prekinitve izvoza žita iz Ukrajine zajela lep del najrevnejših držav. Do sklenitve dogovora o ponovnem izvozu žita čez Črno morje med Rusijo in Ukrajino sta morala poslušati očitke, da so jo sami zakrivili z vojno v Ukrajini. Rusija medtem v globalnem jugu ni prepoznala zgolj trgov, alternativnih evropskemu, temveč tudi območja politične podpore za svoja stališča. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov ni zaman štirikrat od začetka vojne obiskal Afrike, celine, katere večina držav se je pred letom dni v generalni skupščini OZN vzdržala pri glasovanju o obsodbi ruskega napada na Ukrajino. Ruski predsednik Vladimir Putin v svojem zadnjem govoru ni zaman udrihal čez kolonialistično mentaliteto Zahoda, ki da meni, »da lahko popljuva vse na svetu«.
To sporočilo ni bilo namenjeno domači javnosti, temveč državam globalnega juga. Tam se bo namreč tudi v drugem letu vojne bila ena izmed političnih bitk med Zahodom in Rusijo. Njen izid pa bo pomemben, čeprav morda ne prevladujoč dejavnik pri vprašanju, kako dolgo bo vojna v Ukrajini še lahko trajala. A preboj za več medsebojnega razumevanja v teh regijah za Zahod ne bo lahek. Ne zgolj zato, ker je to območje omejenega geopolitičnega dosega Evropske unije in ZDA. Zaradi gospodarskih, zgodovinskih ali obrambnih vezi so regiji netipičnih demokracij zahodnega tipa in avtokratskim režimom bližji sogovorniki iz Moskve in Pekinga, ki zaradi politične pragmatičnosti manj poučujejo o pomenu univerzalnosti človekovih pravic.
Še precej bolj pereče bo za Zahod vprašanje, kako dolgo mu bo še uspelo ohranjati voljo in enotnost za nadaljevanje vojne ter okrepljene dobave orožja Ukrajini. Na Zahodu, predvsem v Natu, obstaja percepcija, da je zavezništvo tako enotno, kot ni bilo še nikoli doslej. To sicer drži pri končnih odločitvah zavezništva ali Evropske unije. Toda pot do teh je pogosto dolga in politično zahtevna, kar se navsezadnje kaže tudi pri sprejemanju desetega sklopa sankcij Evropske unije proti Rusiji, ki jim zaradi lastnih interesov že nekaj dni nasprotuje Madžarska.
Kaže se tudi pri vprašanju, kaj naj bodo končni cilji Zahoda v vojni. K njihovemu definiranju je pred dnevi pozival nekdanji predsedujoči na münchenski varnostni konferenci Wolfgang Ischinger. Že mesece je jasno, da Zahod ne sprejema ruske zasedbe in prisvojitve ukrajinskih regij, a ohranjanje takšnega stališča z nadaljevanjem podpore Ukrajini, »dokler bo treba«, je precej odvisno tudi od dogajanja na bojišču v prihodnjih mesecih. Nihče, od evropskih voditeljev do ameriškega predsednika Bidna, že mesece ne skriva prepričanja, da bo vojna v Ukrajini dolga. Malce manj jasno se govori o možnosti, da osvoboditve celotnega ukrajinskega ozemlja ne bo mogoče doseči že letos. Da bi se to vendarle zgodilo, si Zahod zagotovo želi – in seveda Ukrajina. Kajti z vsakim mesecem podaljševanja ukrajinske agonije se povečuje tveganje, da utegne dogajanje na bojišču s takrat aktualno gospodarsko situacijo in širšim mednarodnim dogajanjem dobiti povsem nepredvidljivo dinamiko. Drugo leto vojne bo za Zahod veliko večji preizkus, kot je bilo prvo.
