Stranka SDS je takoj po volitvah lanskega aprila nazorno demonstrirala rek, da politika nikoli ne sme počivati. Množično vlaganje zakonov, sklicevanje izrednih sej in razpis naknadnih zakonodajnih referendumov sodijo v arzenal političnih potez, da se članstvo stranke in osebje strankinega aparata v obdobju med volitvami ne polenita. V tem primeru gre za taktična opravila, ki služijo mobilizaciji, kakršna so tradicionalna srečanja NSi v zadnjem tednu avgusta in običajno v tednu po novem letu. Predsednik krščanskih demokratov Matej Tonin je tako po posvetih predstavil taktično potezo, da ne bodo več del novih Janševih vlad, niti vlade, ki jo vodi Robert Golob, čeprav je jasno, da bo NSi vedno podporni ešalon SDS.
Taktike v politiki ne bi smeli mešati s strategijo. Tudi na tem področju je SDS prva naredila strateško potezo, ko so pod svoje okrilje spravili Kanglerjevo NLS. Strateška poteza pripojitve dela ljudske stranke, omejene na Maribor z okolico, bo predvsem koristila SDS, ki izgublja tla pod nogami v urbanem okolju. Poteza Janeza Janše potrjuje, da se zaveda problema, v katerem se je znašla njegova stranka, ki jo vodi že tri desetletja. Na lanskih parlamentarnih volitvah, kjer se, kot je razkrila nedavna revizija računskega sodišča volilne kampanje SDS, ni varčevalo s finančnimi sredstvi, je dosegla plafon. Dlje ne more in ne zmore. Zato ne presenečajo pobude predsednika sveta SDS Anžeta Logarja, ki po predsedniški kampanji napoveduje nekakšno politično iniciativo, ki je v tem trenutku ne moremo razumeti drugače kot strateški poskus širitve volilne baze za stranko, ki jo ima trdno v svojih rokah Janez Janša.
Če so na desnici začeli vleči resne strateške poteze, ki naj bi jim srednjeročno prinesle dober rezultat na evropskih volitvah prihodnje leto in na parlamentarnih volitvah čez tri leta, se politične stranke na levem polu seveda ukvarjajo z drugačnimi izzivi – vladanjem. Po lanskih volitvah je Robert Golob strateško povezal vse liberalne stranke in s tem zaključil proces dezintegracije sredinskega političnega prostora po razpadu nekdanje LDS. Izziv za Gibanje Svoboda bo poiskati institucionalno znotrajstrankarsko ravnotežje v vse bolj naelektreni politični zmesi razmerij med poslanci, interesnimi skupinami in velikimi pričakovanji javnosti. Veliko silnic se križa na plečih Roberta Goloba in če ne bo aparat stranke odigral vloge amortizerja, koordinatorja in pobudnika strateških potez, lahko postanejo razmere tudi v Gibanju Svoboda turbulentne.
Taktično potezo so v soboto sprejeli tudi Socialni demokrati, ko so na čelo konference, najpomembnejšega organa med kongresoma, izvolili enega pomembnejših avtorjev predvolilnega programa Matevža Frangeža. Poteza nakazuje, da položaj Tanje Fajon v SD ni pod vprašajem. Pomembnejši izziv kot vprašanje voditeljstva je za Socialne demokrate vprašanje identitete, na kar je pred dnevi opozoril nekdanji predsednik SD Igor Lukšič. Socialdemokracija je pred 150 leti vzniknila kot ideja zaradi iskrenja med konceptom dela in kapitala, prav ta dialektika pa ostaja danes še bolj aktualna kot pred desetletji. Slovenska levica bi po taktičnih potezah na konferenci SD lahko v prihajajočem obdobju postala ambicioznejša. Stranki SD in Levica sta politični sili, ki v svojem jedru predstavljata isti kovanec različnih strani. Po utrjevanju desnice pod okriljem SDS in poenotenju liberalnega bloka v stranki, ki se je opredelila za gibanje, je pred slovensko levico, socialdemokratsko idejo, strateško vprašanje, kako se organizirati in kako okrepiti vrste pred prihodnjimi volitvami. Taktiziranje in gradnja politike na iskanju minimalnih razlik dolgoročno in strateško gledano ne prinašata dobrih rezultatov. Jasno je, da po slabem letu od lanskih parlamentarnih volitev vstopamo v nov volilni cikel.
